Page 18 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 18
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
lahko v luči Polionove kritike seveda razumemo kot grajo mestoma arha-
izirajočega sloga v Salustijevih delih, vendar pa je Salustij ponekod precej
dobesedno povzemal tudi cele formulacije po Katonu in drugih starejših
bodisi grških bodisi rimskih piscih in celo sodobnikih, kar je bilo izobra-
ženim bralcem jasno že v času objave. Lenaj je Salustiju grajo bržkone na-
menil zaradi slogovne in vsebinske neizvirnosti.
Velej Paterkul se je o Salustiju izrazil, da je »Tukididov posnemova-
lec« (aemulumque Thucydidis Sallustium).4 Pri Kvintilijanu najdemo ugo-
tovitev, da je Salustijevo »izposojanje« Katonovih besed zašlo v epigram:
nec minus noto Sallustius epigrammate incessitur: »et verba antiqui multum
furate Catonis / Crispe, Iugurthinae conditor historiae«.5
Antični bralci Salustijevih del so »izposojene« odlomke razpoznavali
z večjo gotovostjo kot sodobni bralci6 in celo za slednje je podobnost med
izvirnim besedilom in njegovim »posnetkom« pri Salustiju ponekod oči-
tna. To pa je tudi pomembno opažanje, ki predstavlja eno od izhodiščnih
ugotovitev – da gre za načrtno tehniko in da se Salustij ni preprosto omejil
na »izposojo« modernih, priljubljenih fraz, temveč da gre v njegovem pri-
meru – v tem pa ni osamljen –, za povzemanje vsebinsko pomenljivih od-
lomkov, ki so bila tudi na izvirnih mestih pri njihovih avtorjih namenje-
na ilustraciji podobnih okoliščin, le da seveda v drugem času ali prostoru.
Gre torej za nameren postopek s hotenim učinkom: Salustij odlomke svo-
jih virov neposredno, ponekod malodane v dobesednem prevodu, prenaša
v svojo pripoved, kjer te odlomke umešča v sorodno kontekstualno okolje.7
Legitimacijo za tovrstno povzemanje odlomkov iz besedil drugih av-
torjev in njihovo umeščanje v prikladen kontekst predstavlja primerljiv na-
čin ustvarjanja drugih avtorjev, med drugim prav teh, po katerih se je Sa-
lustij zgledoval ter od njih črpal in katerim tovrstno povzemanje in »izpo-
soja« daljših ali krajših odlomkov besedil drugih avtorjev ni bilo tuje – pri
njih kakor tudi pri Salustiju gre za dobro znani in povsem uveljavljeni po-
stopek literarnega ustvarjanja,8 to pa je vgrajevanje obče znanih in že pre-
delanih filozofskih in historiografskih idej v lastno nazorsko shemo. Ob
4 Vell. 2,36,2.
5 Inst. 8,3,29; »… tudi Salustija napadajo v nič manj znanem epigramu: in Krisp, ki si opisal
vojno jugurtinsko, besed nič koliko Katonu si ukradel …«
6 T. P. Wiseman, Clio‘s Cosmetics. Three Studies in Greco-Roman Literature, Leicester 1979,
36.
7 E. Skard, Sallust und seine Vorgänger, SO Suppl. 15 (1956), 108; R. Syme, Sallust, Berkeley,
Los Angeles, London 2002, 56.
8 R. Renehan, A Traditional Pattern of Imitation in Sallust and His Sources, CPh 71 (1976),
105.
lahko v luči Polionove kritike seveda razumemo kot grajo mestoma arha-
izirajočega sloga v Salustijevih delih, vendar pa je Salustij ponekod precej
dobesedno povzemal tudi cele formulacije po Katonu in drugih starejših
bodisi grških bodisi rimskih piscih in celo sodobnikih, kar je bilo izobra-
ženim bralcem jasno že v času objave. Lenaj je Salustiju grajo bržkone na-
menil zaradi slogovne in vsebinske neizvirnosti.
Velej Paterkul se je o Salustiju izrazil, da je »Tukididov posnemova-
lec« (aemulumque Thucydidis Sallustium).4 Pri Kvintilijanu najdemo ugo-
tovitev, da je Salustijevo »izposojanje« Katonovih besed zašlo v epigram:
nec minus noto Sallustius epigrammate incessitur: »et verba antiqui multum
furate Catonis / Crispe, Iugurthinae conditor historiae«.5
Antični bralci Salustijevih del so »izposojene« odlomke razpoznavali
z večjo gotovostjo kot sodobni bralci6 in celo za slednje je podobnost med
izvirnim besedilom in njegovim »posnetkom« pri Salustiju ponekod oči-
tna. To pa je tudi pomembno opažanje, ki predstavlja eno od izhodiščnih
ugotovitev – da gre za načrtno tehniko in da se Salustij ni preprosto omejil
na »izposojo« modernih, priljubljenih fraz, temveč da gre v njegovem pri-
meru – v tem pa ni osamljen –, za povzemanje vsebinsko pomenljivih od-
lomkov, ki so bila tudi na izvirnih mestih pri njihovih avtorjih namenje-
na ilustraciji podobnih okoliščin, le da seveda v drugem času ali prostoru.
Gre torej za nameren postopek s hotenim učinkom: Salustij odlomke svo-
jih virov neposredno, ponekod malodane v dobesednem prevodu, prenaša
v svojo pripoved, kjer te odlomke umešča v sorodno kontekstualno okolje.7
Legitimacijo za tovrstno povzemanje odlomkov iz besedil drugih av-
torjev in njihovo umeščanje v prikladen kontekst predstavlja primerljiv na-
čin ustvarjanja drugih avtorjev, med drugim prav teh, po katerih se je Sa-
lustij zgledoval ter od njih črpal in katerim tovrstno povzemanje in »izpo-
soja« daljših ali krajših odlomkov besedil drugih avtorjev ni bilo tuje – pri
njih kakor tudi pri Salustiju gre za dobro znani in povsem uveljavljeni po-
stopek literarnega ustvarjanja,8 to pa je vgrajevanje obče znanih in že pre-
delanih filozofskih in historiografskih idej v lastno nazorsko shemo. Ob
4 Vell. 2,36,2.
5 Inst. 8,3,29; »… tudi Salustija napadajo v nič manj znanem epigramu: in Krisp, ki si opisal
vojno jugurtinsko, besed nič koliko Katonu si ukradel …«
6 T. P. Wiseman, Clio‘s Cosmetics. Three Studies in Greco-Roman Literature, Leicester 1979,
36.
7 E. Skard, Sallust und seine Vorgänger, SO Suppl. 15 (1956), 108; R. Syme, Sallust, Berkeley,
Los Angeles, London 2002, 56.
8 R. Renehan, A Traditional Pattern of Imitation in Sallust and His Sources, CPh 71 (1976),
105.
