Page 222 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 222
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
ti, ki je v Katilinovi zaroti ravno prek sekvence notranjega žarišča poveza-
na s Krasom (19.1–2) –,29 lahko nanjo znova odgovorimo ravno z obravna-
vo Cezarja in Katona kot akterjev oz. govornikov, torej žariščevalcev v la-
stnih, obsežnih žariščevalskih sekvencah. Cezar se v svojih teoretičnih iz-
hodiščih za politično debato zelo zbliža s pripovedovalcem (C. 51.1 = 1.1)
in tudi Cezarjevo navduševanje nad vzori iz preteklosti (C. 52–42) si deli s
pripovedovalcem (C. 6.1–13.5). Kljub naklonjeni obravnavi obeh govorni-
kov in ugodnemu prikazu njunih osebnosti skozi sekvenci notranjega žari-
šča pa se ravno v njuni karakterizacijski primerjavi pokaže, da Cezarju ni
prizaneseno: pokaže se problematičen očitek podkupovanja, strankarske-
ga pridobivanja politične moči (C. 54.4) in ne nazadnje pretirane ambicio-
znosti – kjer pripovedno žarišče v namernem odvisniku znova zaniha pro-
ti notranjemu, medtem ko pri Katonu ostaja na indikativni ravni stvarne
ugotovitve: bellum novum exoptabat, ubi virtus enitescere posset ≠ quo mi-
nus petebat gloriam, eo magis illum sequebatur (C. 54.6).
V Katilinovi zaroti, katere prolog je vsebinsko dosti bolj zapleten, je te-
meljni problematizirani koncept virtus in njena specifična dihotomija fi-
zičnih in psiholoških manifestacij, do katere pripovedovalec zavzame ne-
dvoumno držo (C. 1.5–2.9) – tudi v obrambi zgodovinopisne dejavnosti
(C. 8.1–5). V Jugurtinski vojni je ta dihotomija še vedno prisotna, čeprav
dosti manj jasno in predvsem v povezavi s človekovimi sposobnostmi (ani-
mus), pridružen pa je še nadnaravni element fortuna, do katerega pripove-
dovalec v povzdigovanju psiholoških manifestacij virtus zavzame podob-
no odločno in nedvoumno držo (Iug. 1.3). Šele po natančni analizi, pri ka-
teri se pokaže uporabnost naratološkega pristopa, se razkrije, kako sta obe
poglavitni moralni in teoretični izhodišči povezani z osrednjim subjektom
ter osrednjo problematiko pripovedi, kdo je v resnici osrednji subjekt in kaj
je osrednja problematika.
V Katilinovi zaroti je glavni subjekt, okrog katerega je pripoved veči-
del osredinjena, Katilina, ki ji kot subjekt dogajanja »konkurira« v cen-
tralnem delu pripovedi le Ciceron. Toda ker je Katilina motor primus coni-
urationis, je prisoten ves čas, tudi ko pripovedovalec o njem sploh ne govo-
ri (38.1–55.6); celotna pripoved deluje kot Ringkomposition, ki se začne in
zaključi s Katilino in njegovo virtus, vendar pa, kot smo že povedali, vmes
pride do rehabilitacije osrednjega antagonista, pri katerem je ta virtus, ki jo
je pripovedovalec v začetku pripovedi problematiziral, na koncu povsem
funkcionalen koncept.
V vmesnem prostoru, tj. poglavjih 35.4–55.6, ko se Katilina kot prota-
gonist »umakne« v ozadje in o njegovi dejavnosti zunaj Rima niti ne iz-
29 Gl. str. 120.
ti, ki je v Katilinovi zaroti ravno prek sekvence notranjega žarišča poveza-
na s Krasom (19.1–2) –,29 lahko nanjo znova odgovorimo ravno z obravna-
vo Cezarja in Katona kot akterjev oz. govornikov, torej žariščevalcev v la-
stnih, obsežnih žariščevalskih sekvencah. Cezar se v svojih teoretičnih iz-
hodiščih za politično debato zelo zbliža s pripovedovalcem (C. 51.1 = 1.1)
in tudi Cezarjevo navduševanje nad vzori iz preteklosti (C. 52–42) si deli s
pripovedovalcem (C. 6.1–13.5). Kljub naklonjeni obravnavi obeh govorni-
kov in ugodnemu prikazu njunih osebnosti skozi sekvenci notranjega žari-
šča pa se ravno v njuni karakterizacijski primerjavi pokaže, da Cezarju ni
prizaneseno: pokaže se problematičen očitek podkupovanja, strankarske-
ga pridobivanja politične moči (C. 54.4) in ne nazadnje pretirane ambicio-
znosti – kjer pripovedno žarišče v namernem odvisniku znova zaniha pro-
ti notranjemu, medtem ko pri Katonu ostaja na indikativni ravni stvarne
ugotovitve: bellum novum exoptabat, ubi virtus enitescere posset ≠ quo mi-
nus petebat gloriam, eo magis illum sequebatur (C. 54.6).
V Katilinovi zaroti, katere prolog je vsebinsko dosti bolj zapleten, je te-
meljni problematizirani koncept virtus in njena specifična dihotomija fi-
zičnih in psiholoških manifestacij, do katere pripovedovalec zavzame ne-
dvoumno držo (C. 1.5–2.9) – tudi v obrambi zgodovinopisne dejavnosti
(C. 8.1–5). V Jugurtinski vojni je ta dihotomija še vedno prisotna, čeprav
dosti manj jasno in predvsem v povezavi s človekovimi sposobnostmi (ani-
mus), pridružen pa je še nadnaravni element fortuna, do katerega pripove-
dovalec v povzdigovanju psiholoških manifestacij virtus zavzame podob-
no odločno in nedvoumno držo (Iug. 1.3). Šele po natančni analizi, pri ka-
teri se pokaže uporabnost naratološkega pristopa, se razkrije, kako sta obe
poglavitni moralni in teoretični izhodišči povezani z osrednjim subjektom
ter osrednjo problematiko pripovedi, kdo je v resnici osrednji subjekt in kaj
je osrednja problematika.
V Katilinovi zaroti je glavni subjekt, okrog katerega je pripoved veči-
del osredinjena, Katilina, ki ji kot subjekt dogajanja »konkurira« v cen-
tralnem delu pripovedi le Ciceron. Toda ker je Katilina motor primus coni-
urationis, je prisoten ves čas, tudi ko pripovedovalec o njem sploh ne govo-
ri (38.1–55.6); celotna pripoved deluje kot Ringkomposition, ki se začne in
zaključi s Katilino in njegovo virtus, vendar pa, kot smo že povedali, vmes
pride do rehabilitacije osrednjega antagonista, pri katerem je ta virtus, ki jo
je pripovedovalec v začetku pripovedi problematiziral, na koncu povsem
funkcionalen koncept.
V vmesnem prostoru, tj. poglavjih 35.4–55.6, ko se Katilina kot prota-
gonist »umakne« v ozadje in o njegovi dejavnosti zunaj Rima niti ne iz-
29 Gl. str. 120.
