Page 218 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 218
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
rektizem, npr. pri K. Latteju, 4 ki se je o Salustijevem odnosu do resnice iz-
razil izrazito pozitivno in ocenil, da Salustij svojo snov obvladuje in v raz-
merju do nje nastopa kot jasna avtoriteta. Sporno v njegovi oceni je to, da
Salustija obravnava zgolj kot literata, ne pa (tudi) kot politika in zgodovi-
narja, čeprav je seveda eno pomembnih dejstev v zvezi s Salustijevo osebo
ravno to, da je bil politično in vojaško dejaven, še preden je verjetno sploh
pomislil na to, da bi postal pisec.5
Morda prav pod vplivom začetnih del v sodobni kritiki se je vrsta pre-
učevalcev posvetila Salustiju tudi ali predvsem na podlagi Salustijevega
ozadja in skušala opredeliti njegov osebni odnos do »resnice« ali more-
bitno izkrivljanje resnice v politične namene. Bauhofer tako ocenjuje, da
si Salustij pri obdelavi snovi sicer prizadeva za resnico, vendar posamezne
pripovedne tehnike ocenjuje kot herodotsko sredstvo, s katerim skuša uga-
jati bralcu.6
Patzer7 v enem temeljnih člankov o Salustiju smiselno ocenjuje, da
si Salustij v svojem delu prizadeva za podoben model karakterizacije kot
Tukidid, vendar pri slednjem povezuje prostor za moralno vsebino zgolj
v zastranitvah, čeprav so, kot smo pokazali v naratološki analizi besedi-
la obeh monografij, poleg zastranitev eno ključnih sredstev karakterizacije
tudi številne sekvence notranjega žarišča, kamor seveda uvrščamo tudi go-
vor. Če je govor učinkovito sredstvo moralne karakterizacije posamezni-
ka, saj je, kakor smo že omenili, ena tistih žariščevalskih sekvenc, v kate-
rih je pripovedovalec kot žariščevalec najmanj prisoten,8 potem so tretjeo-
sebne sekvence notranjega žarišča odlično sredstvo za karakterizacijo ko-
lektiva. Kot primer smo navedli v Katilinovi zaroti odlomek C. 31.1–3, v
katerem pripovedovalec skozi serijo historičnih infinitivov ( festinare, tre-
pidare, credere, metiri ... diffidere) raziskuje duševno stanje kolektiva ob no-
vicah o zaroti.9 Temu odlomku ostro zoperstavlja odlomek C. 48.1–2,10 v
katerem se razpoloženje množice dramatično spremeni. Toda karakteriza-
cijski krog rimske množice kot kolektiva s tem še ni popoln: vanj moramo
uvrstiti še vsaj poglavje C. 37.1,11 v katerem je posebej izpostavljeno dejstvo,
da je bila vsesplošna klima ugodna za razvoj takšnih političnih in moral-
nih odklonov, kot je Katilinova oseba in posledično zarota, ki jo je organi-
4 K. Latte, n. d.
5 R. Syme, Sallust, 2.
6 K. Bauhofer, Die Komposition der Historien Sallusts (disertacija), München 1935.
7 H. Patzer, n. d., 124—136.
8 Gl. str. 123—125.
9 Gl. str. 141.
10 Gl. str. 147, analizo poglavja o zadušitvi zarote na str. 155ss.
11 Gl. str. 147.
rektizem, npr. pri K. Latteju, 4 ki se je o Salustijevem odnosu do resnice iz-
razil izrazito pozitivno in ocenil, da Salustij svojo snov obvladuje in v raz-
merju do nje nastopa kot jasna avtoriteta. Sporno v njegovi oceni je to, da
Salustija obravnava zgolj kot literata, ne pa (tudi) kot politika in zgodovi-
narja, čeprav je seveda eno pomembnih dejstev v zvezi s Salustijevo osebo
ravno to, da je bil politično in vojaško dejaven, še preden je verjetno sploh
pomislil na to, da bi postal pisec.5
Morda prav pod vplivom začetnih del v sodobni kritiki se je vrsta pre-
učevalcev posvetila Salustiju tudi ali predvsem na podlagi Salustijevega
ozadja in skušala opredeliti njegov osebni odnos do »resnice« ali more-
bitno izkrivljanje resnice v politične namene. Bauhofer tako ocenjuje, da
si Salustij pri obdelavi snovi sicer prizadeva za resnico, vendar posamezne
pripovedne tehnike ocenjuje kot herodotsko sredstvo, s katerim skuša uga-
jati bralcu.6
Patzer7 v enem temeljnih člankov o Salustiju smiselno ocenjuje, da
si Salustij v svojem delu prizadeva za podoben model karakterizacije kot
Tukidid, vendar pri slednjem povezuje prostor za moralno vsebino zgolj
v zastranitvah, čeprav so, kot smo pokazali v naratološki analizi besedi-
la obeh monografij, poleg zastranitev eno ključnih sredstev karakterizacije
tudi številne sekvence notranjega žarišča, kamor seveda uvrščamo tudi go-
vor. Če je govor učinkovito sredstvo moralne karakterizacije posamezni-
ka, saj je, kakor smo že omenili, ena tistih žariščevalskih sekvenc, v kate-
rih je pripovedovalec kot žariščevalec najmanj prisoten,8 potem so tretjeo-
sebne sekvence notranjega žarišča odlično sredstvo za karakterizacijo ko-
lektiva. Kot primer smo navedli v Katilinovi zaroti odlomek C. 31.1–3, v
katerem pripovedovalec skozi serijo historičnih infinitivov ( festinare, tre-
pidare, credere, metiri ... diffidere) raziskuje duševno stanje kolektiva ob no-
vicah o zaroti.9 Temu odlomku ostro zoperstavlja odlomek C. 48.1–2,10 v
katerem se razpoloženje množice dramatično spremeni. Toda karakteriza-
cijski krog rimske množice kot kolektiva s tem še ni popoln: vanj moramo
uvrstiti še vsaj poglavje C. 37.1,11 v katerem je posebej izpostavljeno dejstvo,
da je bila vsesplošna klima ugodna za razvoj takšnih političnih in moral-
nih odklonov, kot je Katilinova oseba in posledično zarota, ki jo je organi-
4 K. Latte, n. d.
5 R. Syme, Sallust, 2.
6 K. Bauhofer, Die Komposition der Historien Sallusts (disertacija), München 1935.
7 H. Patzer, n. d., 124—136.
8 Gl. str. 123—125.
9 Gl. str. 141.
10 Gl. str. 147, analizo poglavja o zadušitvi zarote na str. 155ss.
11 Gl. str. 147.
