Page 219 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 219
Zaključki
ziral. Celotna karakterizacijska shema, ki jo topografsko odpira prav naj-
obsežnejša sekvenca notranjega žarišča, ustvarja ugodne pogoje za karak-
terizacijsko sodbo, ne da bi pripovedovalec kjer koli jasno izjavil: »množi-
ca je bila nestanovitna«.
Ullman je v pomembnem članku o Katilinovi zaroti opažal, da Salu-
stij psihološko karakterizacijo uporablja kot sredstvo za verifikacijo svojega
dela, ki naj pri bralcu omogoči vtis dejanskosti obravnavanega in ki naza-
dnje omogoča tudi splošen vtis enotnosti in konciznosti. Ullman, ki Kati-
linovo zaroto po zasnovi primerja s tragedijo12 – kar samo po sebi ne bi bilo
škodljivo, če si nekateri preučevalci ne bi pretirano prizadevali za ta model
preučevanja –,13 v psihološki karakterizaciji najde tudi sredstvo za splošen
oris politične klime v Rimu, ki jo pooseblja Katilina, in ki mu kot antipod
postavlja ideal virtus Cezarja in Katona.
Katilina je, kot pokaže analiza, subjekt dvojne karakterizacije, nepo-
sredne in posredne; neposredna pripovedovalčeva karakterizacija pozitiv-
na v fizičnem smislu, v psihološkem pa izrazito negativna (C. 5.1–4).14 Sko-
zi glavno sekvenco notranjega žarišča, njegov prvi govor pred sozarotniki
(C. 20.1–21.5),15 se potrdijo pripovedovalčeve negativne psihološke ocene
iz karakterizacije 5.1–4, obenem pa se ustvarja tudi vtis, da kljub očitnim
sposobnostim nima celotnega stika s stvarnostjo, saj očitno računa na vo-
jaška sredstva, ki mu v resnici na voljo. Na tem mestu moramo zanemari-
ti dejstvo, da gre po vsej verjetnosti za (pripovedovalčev) konstrukt brez re-
alne osnove16 in ostati pri karakterizacijskih učinkih: Katilina je ambicio-
zen, pokvarjen in blazen.
Cezar in Katon, na drugi strani, sta popolno nasprotje, vendar ne vsak
zase: predstavljata komplementaren model virtus, ki bi lahko rešil rimsko
državo pred propadom – če le ne bi vsak pol te virtus pripadal politični-
ma nasprotnikoma.17 Skozi dva govora, dve dolgi sekvenci notranjega žari-
šča, se ta dva modela oblikujeta, v analizi teh dveh modelov pa sledi ironič-
na in brezupna ugotovitev, da je model virtus, kakršno je v primerjavi dveh
likov pripovedovalec oblikoval, zgolj teoretična.18 Vendar zlasti o Cezarju
več v nadaljevanju.
Katilina kot antagonist, okrog katerega je delo osredinjeno, doživlja
moralno metamorfozo: opis spopada značaj zarote – in zarotnikov –, dra-
12 R. Ullman, Essai sur Catilina de Salluste, 5ss.
13 R. Syme, Sallust, 67.
14 Gl. str. 98ss.
15 Gl. str. 125ss.
16 Gl. str. 127—128.
17 Gl. analizo odlomka, str. 157ss.
18 Gl. str. 167.
ziral. Celotna karakterizacijska shema, ki jo topografsko odpira prav naj-
obsežnejša sekvenca notranjega žarišča, ustvarja ugodne pogoje za karak-
terizacijsko sodbo, ne da bi pripovedovalec kjer koli jasno izjavil: »množi-
ca je bila nestanovitna«.
Ullman je v pomembnem članku o Katilinovi zaroti opažal, da Salu-
stij psihološko karakterizacijo uporablja kot sredstvo za verifikacijo svojega
dela, ki naj pri bralcu omogoči vtis dejanskosti obravnavanega in ki naza-
dnje omogoča tudi splošen vtis enotnosti in konciznosti. Ullman, ki Kati-
linovo zaroto po zasnovi primerja s tragedijo12 – kar samo po sebi ne bi bilo
škodljivo, če si nekateri preučevalci ne bi pretirano prizadevali za ta model
preučevanja –,13 v psihološki karakterizaciji najde tudi sredstvo za splošen
oris politične klime v Rimu, ki jo pooseblja Katilina, in ki mu kot antipod
postavlja ideal virtus Cezarja in Katona.
Katilina je, kot pokaže analiza, subjekt dvojne karakterizacije, nepo-
sredne in posredne; neposredna pripovedovalčeva karakterizacija pozitiv-
na v fizičnem smislu, v psihološkem pa izrazito negativna (C. 5.1–4).14 Sko-
zi glavno sekvenco notranjega žarišča, njegov prvi govor pred sozarotniki
(C. 20.1–21.5),15 se potrdijo pripovedovalčeve negativne psihološke ocene
iz karakterizacije 5.1–4, obenem pa se ustvarja tudi vtis, da kljub očitnim
sposobnostim nima celotnega stika s stvarnostjo, saj očitno računa na vo-
jaška sredstva, ki mu v resnici na voljo. Na tem mestu moramo zanemari-
ti dejstvo, da gre po vsej verjetnosti za (pripovedovalčev) konstrukt brez re-
alne osnove16 in ostati pri karakterizacijskih učinkih: Katilina je ambicio-
zen, pokvarjen in blazen.
Cezar in Katon, na drugi strani, sta popolno nasprotje, vendar ne vsak
zase: predstavljata komplementaren model virtus, ki bi lahko rešil rimsko
državo pred propadom – če le ne bi vsak pol te virtus pripadal politični-
ma nasprotnikoma.17 Skozi dva govora, dve dolgi sekvenci notranjega žari-
šča, se ta dva modela oblikujeta, v analizi teh dveh modelov pa sledi ironič-
na in brezupna ugotovitev, da je model virtus, kakršno je v primerjavi dveh
likov pripovedovalec oblikoval, zgolj teoretična.18 Vendar zlasti o Cezarju
več v nadaljevanju.
Katilina kot antagonist, okrog katerega je delo osredinjeno, doživlja
moralno metamorfozo: opis spopada značaj zarote – in zarotnikov –, dra-
12 R. Ullman, Essai sur Catilina de Salluste, 5ss.
13 R. Syme, Sallust, 67.
14 Gl. str. 98ss.
15 Gl. str. 125ss.
16 Gl. str. 127—128.
17 Gl. analizo odlomka, str. 157ss.
18 Gl. str. 167.
