Page 224 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 224
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
to nevaren fenomen (Iug. 5.1 quia magnum et atrox variaque fortuna fuit),
je seveda pretiran tukididski topos, zelo resna pa je ugotovitev o razrednem
konfliktu: tunc primum superbiae nobilitatis obviam itum est. Jugurta več-
krat v besedilu, sistematično pa vse od Iug. 62.10,32 ni več osrednji faktor
pripovedi. Kdo potem je? Vrnimo se k presenetljivemu osrednjemu kon-
ceptu fortuna v prologu: (animus) qui ubi ad gloriam virtutis via grassa-
tur, abunde pollens potensque et clarus est neque fortuna eget ... (Iug. 1.3). Ob
koncu pripovedi o vojni z Jugurto, pri kateri postane očitno, da je potisnje-
na že povsem na rob pozornosti – o tem govori podatek, da je med epizo-
do Sulovega zajetja Jugurte ta le zelo skromno omenjan, njegova usoda pa
nam pri Salustiju sploh ni znana –,33 postane da je subjekt, ki mu je v pri-
povedi namenjena osrednja vloga, čeprav je formalno uveden zelo pozno
(Iug. 63.1), Marij.34
Med vsebino sekvenc notranjega žarišča in avtorizirano pripovedjo ves
čas poteka subtilen dialog in šele ta dialog, ne pa ločeno branje posameznih
partij, pomaga ustvariti skoraj virtualno podobo poljubnega protagonista.
Sodeč po opisu v Jugurtinski vojni Marij vse do zaostritve razmer med no-
bilitas in plebs na političnem prizorišču ne opravlja vidne vloge, kljub na-
klonjenemu opisu njegovih vojaških sposobnosti;35 za razhod z Metelom
se Marij odloči šele v času quaestio Mamilia (Iug. 40.1ss.), ko je v Rimu
vladalo splošno nezadovoljstvo glede poteka vojne. Marij v svojem govo-
ru 85.1–50 nastopa s pozicije hominis novi, predvsem s tem, da skuša vir-
tus čim bolj nevtralizirati v njenem hereditarnem, aristokratskem pomenu
in jo potisniti v polje osebnih dosežkov. V tem se s pripovedovalcem, ka-
kor smo pokazali,36 pravzaprav povsem »strinjata«: Marijeva virtus je zelo
blizu univerzalni kategoriji, kakršno je pripovedovalec sestavil v prologu.37
To pa v ničemer ne zmanjša teže pripovedovalčeve ocene, da je glavni ra-
zlog za Marijev politični angažma consulatus ingens cupido (Iug. 63.2) in
tudi vse spletke, h katerim se je zatekal v konfliktu z Metelom (Iug. 65.1–5)
izvirajo iz prav tega čustva. Radikalne reforme, ki jih predlaga v svojem go-
voru, se zato zdijo prej kot kaj drugega retorična vaja,38 za katero govornik
s svojo osebo ne more jamčiti. Marij se zato kot celovit lik izkaže tako re-
koč diametralno nasproten lastnim besedam, predvsem pa je njegova kriti-
32 Gl. str. 201.
33 Gl. str. 212ss.
34 Gl. pogl. »63.1–79.10: Marij – konec Metelovega poveljstva – zastranitev o Filenih«, 201ss.
35 Prim. Iug. 46.7, 50.2, 55.5–8, 56.3–5, 57.1, 58.5, 60.5.
36 Gl. str. 209.
37 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 53.
38 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 77.
to nevaren fenomen (Iug. 5.1 quia magnum et atrox variaque fortuna fuit),
je seveda pretiran tukididski topos, zelo resna pa je ugotovitev o razrednem
konfliktu: tunc primum superbiae nobilitatis obviam itum est. Jugurta več-
krat v besedilu, sistematično pa vse od Iug. 62.10,32 ni več osrednji faktor
pripovedi. Kdo potem je? Vrnimo se k presenetljivemu osrednjemu kon-
ceptu fortuna v prologu: (animus) qui ubi ad gloriam virtutis via grassa-
tur, abunde pollens potensque et clarus est neque fortuna eget ... (Iug. 1.3). Ob
koncu pripovedi o vojni z Jugurto, pri kateri postane očitno, da je potisnje-
na že povsem na rob pozornosti – o tem govori podatek, da je med epizo-
do Sulovega zajetja Jugurte ta le zelo skromno omenjan, njegova usoda pa
nam pri Salustiju sploh ni znana –,33 postane da je subjekt, ki mu je v pri-
povedi namenjena osrednja vloga, čeprav je formalno uveden zelo pozno
(Iug. 63.1), Marij.34
Med vsebino sekvenc notranjega žarišča in avtorizirano pripovedjo ves
čas poteka subtilen dialog in šele ta dialog, ne pa ločeno branje posameznih
partij, pomaga ustvariti skoraj virtualno podobo poljubnega protagonista.
Sodeč po opisu v Jugurtinski vojni Marij vse do zaostritve razmer med no-
bilitas in plebs na političnem prizorišču ne opravlja vidne vloge, kljub na-
klonjenemu opisu njegovih vojaških sposobnosti;35 za razhod z Metelom
se Marij odloči šele v času quaestio Mamilia (Iug. 40.1ss.), ko je v Rimu
vladalo splošno nezadovoljstvo glede poteka vojne. Marij v svojem govo-
ru 85.1–50 nastopa s pozicije hominis novi, predvsem s tem, da skuša vir-
tus čim bolj nevtralizirati v njenem hereditarnem, aristokratskem pomenu
in jo potisniti v polje osebnih dosežkov. V tem se s pripovedovalcem, ka-
kor smo pokazali,36 pravzaprav povsem »strinjata«: Marijeva virtus je zelo
blizu univerzalni kategoriji, kakršno je pripovedovalec sestavil v prologu.37
To pa v ničemer ne zmanjša teže pripovedovalčeve ocene, da je glavni ra-
zlog za Marijev politični angažma consulatus ingens cupido (Iug. 63.2) in
tudi vse spletke, h katerim se je zatekal v konfliktu z Metelom (Iug. 65.1–5)
izvirajo iz prav tega čustva. Radikalne reforme, ki jih predlaga v svojem go-
voru, se zato zdijo prej kot kaj drugega retorična vaja,38 za katero govornik
s svojo osebo ne more jamčiti. Marij se zato kot celovit lik izkaže tako re-
koč diametralno nasproten lastnim besedam, predvsem pa je njegova kriti-
32 Gl. str. 201.
33 Gl. str. 212ss.
34 Gl. pogl. »63.1–79.10: Marij – konec Metelovega poveljstva – zastranitev o Filenih«, 201ss.
35 Prim. Iug. 46.7, 50.2, 55.5–8, 56.3–5, 57.1, 58.5, 60.5.
36 Gl. str. 209.
37 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 53.
38 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 77.
