Page 221 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 221
Zaključki
svečeno precej več pozornosti.24 Že pri analizi besedila smo opozorili na
vzporednice med besedili obeh prologov, pa tudi neizbežnimi razlikami.25
Glede na vlogo obeh prologov, ki v množici topov skrivata pripovedoval-
čeve intence,26 temeljiteje smo jih raziskali zlasti v poglavju »De Catili-
nae Coniuratione«,27 naj se na tem mestu omejimo na že izraženo temelj-
no ugotovitev, da so ideje, oblikovane v obeh prologih, ki na videz nimajo
nobene tesnejše povezave z vsebino pripovednega korpusa, v resnici v obeh
prologih globoko domišljene in predvsem v tesni povezavi osrednjim su-
bjektom pripovedi. Za to v obeh monografijah »poskrbita« prostorsko-
časovni zastranitvi, »razširjeni prolog« (C. 6–13) in zastranitev o Afri-
ki (Iug. 17.1–19.8), saj obe sodita v pripovedno tkivo problematizacije teh
konceptov v povezavi s prevladujočo klimo specifičnega političnega obdo-
bja in prostora ter potemtakem daleč presegata zgolj »strukturno funkci-
jo« in sta globoko zasidrani v pripovedovalčevo sporočilno intenco:28 spi-
rala propada, kakršno beležimo v primeru Rima v Katilinovi zaroti, je uni-
verzalen fenomen v razvoju državnih tvorb – posamezniki, kot je Katilina
ali Jugurta, pa simptom razkroja. Pomešana kronologija Katilinove zaro-
te kaže k posebej pomembnemu sklepu: kar hoče pripovedovalec pokazati,
ni natančen kronološki prikaz poteka zarote, pač pa hoče upodobiti, kaj se
zgodi, če se v neki krizi znajdejo različni značaji: krizo vrednot je povzroči-
la travmatična izkušnja, ki je celotno nacijo potisnila v politično in moral-
no zmedo, ta pa ima neizbežne posledice za moralni kompas posameznika
– v takšnem okolju je pojav Katiline simptomatičen, asimptomatičen pa je
pojav posameznikov, kot sta Cezar in Katon.
Na tem mestu si moramo dovoliti še eno krajšo opazko v zvezi prav s
Cezarjem. Če se za trenutek vrnemo k Schwartzevi oceni, da je bil Salustij
nič kaj več kot navaden pamfletist – očitek, v katerem Schwartz seveda ni
osamljen, se seveda nanaša tudi na prikrito cezarjanstvo, ki bi ga Salustiju
morda res lahko očitali iz povsem zamolčane morebitne vloge v prvi zaro-
24 Med temeljnimi sodobnejšimi študijami naj posebej omenimo Earlovo delo (D. C. Earl, The
Political Thought of Sallust), ki izstopa po tem, da se Salustija loteva z izrazito filološkega sta-
lišča, izhodišče za svoje preučevanje pa utemeljil v Salustijevem pristopu k moralnim vpra-
šanjem. Pod Earlovim vplivom je eno temeljnih francoskih del prispeval Tiffou (E. Tiffou,
n. d.), ki pa nekoliko kratkovidno Salustija zreducira na tradicionalističnega rimskega mo-
ralista, ki v svojem deziluzionizmu vse težave pozne rimske republike vidi zgolj v propada-
nju tradicionalne rimske virtus.
25 Gl. str. 171ss.
26 K. Vretska, Die Geisteshaltung der Geschichtsschreiber Sallust und Livius, G 60 (1953),
193.
27 Gl. str. 59–112.
28 Prim. E. Tiffou, n. d., 471: Dans le Jugurtha la digression sur l‘ Afrique reste très extérieure à
la pensée de Salluste ...
svečeno precej več pozornosti.24 Že pri analizi besedila smo opozorili na
vzporednice med besedili obeh prologov, pa tudi neizbežnimi razlikami.25
Glede na vlogo obeh prologov, ki v množici topov skrivata pripovedoval-
čeve intence,26 temeljiteje smo jih raziskali zlasti v poglavju »De Catili-
nae Coniuratione«,27 naj se na tem mestu omejimo na že izraženo temelj-
no ugotovitev, da so ideje, oblikovane v obeh prologih, ki na videz nimajo
nobene tesnejše povezave z vsebino pripovednega korpusa, v resnici v obeh
prologih globoko domišljene in predvsem v tesni povezavi osrednjim su-
bjektom pripovedi. Za to v obeh monografijah »poskrbita« prostorsko-
časovni zastranitvi, »razširjeni prolog« (C. 6–13) in zastranitev o Afri-
ki (Iug. 17.1–19.8), saj obe sodita v pripovedno tkivo problematizacije teh
konceptov v povezavi s prevladujočo klimo specifičnega političnega obdo-
bja in prostora ter potemtakem daleč presegata zgolj »strukturno funkci-
jo« in sta globoko zasidrani v pripovedovalčevo sporočilno intenco:28 spi-
rala propada, kakršno beležimo v primeru Rima v Katilinovi zaroti, je uni-
verzalen fenomen v razvoju državnih tvorb – posamezniki, kot je Katilina
ali Jugurta, pa simptom razkroja. Pomešana kronologija Katilinove zaro-
te kaže k posebej pomembnemu sklepu: kar hoče pripovedovalec pokazati,
ni natančen kronološki prikaz poteka zarote, pač pa hoče upodobiti, kaj se
zgodi, če se v neki krizi znajdejo različni značaji: krizo vrednot je povzroči-
la travmatična izkušnja, ki je celotno nacijo potisnila v politično in moral-
no zmedo, ta pa ima neizbežne posledice za moralni kompas posameznika
– v takšnem okolju je pojav Katiline simptomatičen, asimptomatičen pa je
pojav posameznikov, kot sta Cezar in Katon.
Na tem mestu si moramo dovoliti še eno krajšo opazko v zvezi prav s
Cezarjem. Če se za trenutek vrnemo k Schwartzevi oceni, da je bil Salustij
nič kaj več kot navaden pamfletist – očitek, v katerem Schwartz seveda ni
osamljen, se seveda nanaša tudi na prikrito cezarjanstvo, ki bi ga Salustiju
morda res lahko očitali iz povsem zamolčane morebitne vloge v prvi zaro-
24 Med temeljnimi sodobnejšimi študijami naj posebej omenimo Earlovo delo (D. C. Earl, The
Political Thought of Sallust), ki izstopa po tem, da se Salustija loteva z izrazito filološkega sta-
lišča, izhodišče za svoje preučevanje pa utemeljil v Salustijevem pristopu k moralnim vpra-
šanjem. Pod Earlovim vplivom je eno temeljnih francoskih del prispeval Tiffou (E. Tiffou,
n. d.), ki pa nekoliko kratkovidno Salustija zreducira na tradicionalističnega rimskega mo-
ralista, ki v svojem deziluzionizmu vse težave pozne rimske republike vidi zgolj v propada-
nju tradicionalne rimske virtus.
25 Gl. str. 171ss.
26 K. Vretska, Die Geisteshaltung der Geschichtsschreiber Sallust und Livius, G 60 (1953),
193.
27 Gl. str. 59–112.
28 Prim. E. Tiffou, n. d., 471: Dans le Jugurtha la digression sur l‘ Afrique reste très extérieure à
la pensée de Salluste ...
