Page 220 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 220
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
matično spremeni v vojaški spopad. Legitimnost mu daje ravno Katilino-
va virtus, ki jo je bil izpričal najprej s tem, da zarote ni hotel kontaminirati
s sužnji (C. 44.6), nato pa še z bojem do smrti. Eden ključnih momentov za
legitimizacijo tega »plemenitega vztrajanja« v boju do zadnjega – v imenu
Katilinove virtus –, je znova ravno sekvenca notranjega žarišča, pri kateri
je žariščevalec Petrej in v kateri se znova potrdi jo vsaj fizične manifestacije
Katilinove virtus,19 ki jih je pripovedovalec v karakterizaciji C. 5.1–4 ome-
nil, Katilina pa na tem mestu dokazal. Za Katilino je to moralna rehabili-
tacija, pač v tisti meri, kolikor je za antagonista možna.
Cezar in Katon sta potemtakem seveda antipod Katilini, vendar zgolj
toliko, kolikor nista zanetila nobene zarote in kolikor so njuni predlogi v
danem trenutku koristni za državo; kljub temu ostaja jasno sporočilo, da
ne Cezar ne Katon v resnici nista rešitev za vsesplošen razkroj moralnih in
političnih vrednot, ki se manifestirajo v simptomih, kot je Katilina. V tem
oziru sta ta dva posameznika neuspešna. Katilinov uspeh je v tem, da mu
uspe odgovoriti na pomembno vprašanje, ki ga je zastavil v svojem prvem
govoru: mar ni lepše umreti krepostno kakor pa zapraviti bedno in malo-
pridno življenje v sramoti, ko si nekomu drugemu v posmeh?20
Eno pomembnejših teoretičnih izhodišč glede obeh monografij je, da
se je Salustij od enega do drugega projekta historiografsko razvil.21 Temu
nekateri, npr. Skard,22 pripisujejo tudi stilistični razvoj. To mnenje ni osta-
lo povsem brez odmevov niti pri novejših avtorjih, ki se ukvarjajo s Salusti-
jem, saj ga delno povzema tudi Emma Pagan pri preučevanju Salustijevih
stilističnih prijemov pri opisovanju Katilinove zarote.23 Temu stališču se-
veda ne kaže ugovarjati, saj je časovni razmik med nastankom obeh mono-
grafij daleč prekratek, da bi lahko stilistični razvoj pripisovali čemu druge-
mu kot nekoliko, vendar ne bistveno, spremenjeni historiografski podlagi.
Posebej pa je treba opozoriti na razkorak med povezavo izhodiščnih kon-
ceptov, oblikovanih v prologih obeh monografij, z osrednjo temo in razvoj
te teme, ki je dosti manj samoumevna, kot se zdi na prvi pogled.
Pri tem se velja na kratko obrniti na vsebino prologov, ki jim je bilo v
primerjavi z drugimi deli besedila v obeh monografijah brez dvoma po-
19 Gl. str. 168–170.
20 C. 20.9: Nonne emori per virtutem praestat quam vitam miseram atque inhonestam, ubi ali-
enae superbiae ludibrio fueris, per dedecus amittere?
21 Prim. H. Oppermann, Das Heutige Sallustbild, NJ 11 (1935); med novejšimi razpravami
B. Latta, Der Wandel in Sallusts Geschichtsauffassung: vom Bellum Catilinae zum Bellum
Iugurthinum, Maia 40 (1988); B. Latta, Die Ausgestaltung der Geschichtskonzeption Sal-
lusts. Vom Bellum Jugurthinum zu den Historien, Maia 41 (1989).
22 E. Skard, Zur sprachliche Entwicklung des Sallust, SO 10, (1932).
23 V. E. Pagan, n. d..
matično spremeni v vojaški spopad. Legitimnost mu daje ravno Katilino-
va virtus, ki jo je bil izpričal najprej s tem, da zarote ni hotel kontaminirati
s sužnji (C. 44.6), nato pa še z bojem do smrti. Eden ključnih momentov za
legitimizacijo tega »plemenitega vztrajanja« v boju do zadnjega – v imenu
Katilinove virtus –, je znova ravno sekvenca notranjega žarišča, pri kateri
je žariščevalec Petrej in v kateri se znova potrdi jo vsaj fizične manifestacije
Katilinove virtus,19 ki jih je pripovedovalec v karakterizaciji C. 5.1–4 ome-
nil, Katilina pa na tem mestu dokazal. Za Katilino je to moralna rehabili-
tacija, pač v tisti meri, kolikor je za antagonista možna.
Cezar in Katon sta potemtakem seveda antipod Katilini, vendar zgolj
toliko, kolikor nista zanetila nobene zarote in kolikor so njuni predlogi v
danem trenutku koristni za državo; kljub temu ostaja jasno sporočilo, da
ne Cezar ne Katon v resnici nista rešitev za vsesplošen razkroj moralnih in
političnih vrednot, ki se manifestirajo v simptomih, kot je Katilina. V tem
oziru sta ta dva posameznika neuspešna. Katilinov uspeh je v tem, da mu
uspe odgovoriti na pomembno vprašanje, ki ga je zastavil v svojem prvem
govoru: mar ni lepše umreti krepostno kakor pa zapraviti bedno in malo-
pridno življenje v sramoti, ko si nekomu drugemu v posmeh?20
Eno pomembnejših teoretičnih izhodišč glede obeh monografij je, da
se je Salustij od enega do drugega projekta historiografsko razvil.21 Temu
nekateri, npr. Skard,22 pripisujejo tudi stilistični razvoj. To mnenje ni osta-
lo povsem brez odmevov niti pri novejših avtorjih, ki se ukvarjajo s Salusti-
jem, saj ga delno povzema tudi Emma Pagan pri preučevanju Salustijevih
stilističnih prijemov pri opisovanju Katilinove zarote.23 Temu stališču se-
veda ne kaže ugovarjati, saj je časovni razmik med nastankom obeh mono-
grafij daleč prekratek, da bi lahko stilistični razvoj pripisovali čemu druge-
mu kot nekoliko, vendar ne bistveno, spremenjeni historiografski podlagi.
Posebej pa je treba opozoriti na razkorak med povezavo izhodiščnih kon-
ceptov, oblikovanih v prologih obeh monografij, z osrednjo temo in razvoj
te teme, ki je dosti manj samoumevna, kot se zdi na prvi pogled.
Pri tem se velja na kratko obrniti na vsebino prologov, ki jim je bilo v
primerjavi z drugimi deli besedila v obeh monografijah brez dvoma po-
19 Gl. str. 168–170.
20 C. 20.9: Nonne emori per virtutem praestat quam vitam miseram atque inhonestam, ubi ali-
enae superbiae ludibrio fueris, per dedecus amittere?
21 Prim. H. Oppermann, Das Heutige Sallustbild, NJ 11 (1935); med novejšimi razpravami
B. Latta, Der Wandel in Sallusts Geschichtsauffassung: vom Bellum Catilinae zum Bellum
Iugurthinum, Maia 40 (1988); B. Latta, Die Ausgestaltung der Geschichtskonzeption Sal-
lusts. Vom Bellum Jugurthinum zu den Historien, Maia 41 (1989).
22 E. Skard, Zur sprachliche Entwicklung des Sallust, SO 10, (1932).
23 V. E. Pagan, n. d..
