Page 217 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 217
ljučki
Ločiti človeka od njegovega bistva, niti ne meso in kri od uma temveč
um od uma, teoretično etiko od dejanske, je napor – ne toliko umski
kot morda čustveni: vsota misli čustev in dejanj se zdi nezapletena in jasna
enačba, posamezne komponente, izvzete it te enačbe, pa težko določljive,
izmuzljive neznanke. Ločiti »Salustija od njegove osebe«, torej ločiti od
avtorja iz mesa in krvi idejo impliciranega avtorja in nato še pripovedoval-
ca, je prav takšna težavna enačba. Vendar pa je ne nazadnje Salustij sam za-
pisal, da se je pisanja se je lotil, ko je opustil politično udejstvovanje: a quo
incepto studioque me ambitio mala detinuerat, eodem regressus statui res ge-
stas populi Romani … perscribere. (C. 4.2).
V tem poglavju vzporejamo predvsem nekatere poglede na Salustijevo
kariero v primerjavi z njegovim delom in skušamo v uveljavljena spozna-
nja vriniti nekatera opažanja iz naratološke analize besedila. V zvezi s tem
je treba, tako se zdi, nekatere poglede na Salustija in njegovo delo, ki so se
uveljavili v preteklosti, razbiti ali vsaj korigirati. Med sodobnimi preuče-
valci velja posebej omeniti Schwartza, ki je Salustija zreduciral na navadne-
ga političnega pamfletista.1 To stališče je korigirala vrsta preučevalcev, med
njimi npr. Schur, ki je, kot smo pokazali že v poglavju »Priscorum Catoni-
sque verborum ineruditissimus fur«,2 Salustija obravnaval kot resnega, fi-
lozofsko izobraženega pisca pod Pozejdonijevim vplivom.3 Reakcija na Sc-
wartzovo stališče je pri nekaterih avtorjih zašla celo v svojevrsten hiperko-
1 E. Schwartz, Die Berichte über die catilinarische Verschwörung, Hermes 33 (1897).
2 Gl. str. 17ss.
3 W. Schur, n. d.
Ločiti človeka od njegovega bistva, niti ne meso in kri od uma temveč
um od uma, teoretično etiko od dejanske, je napor – ne toliko umski
kot morda čustveni: vsota misli čustev in dejanj se zdi nezapletena in jasna
enačba, posamezne komponente, izvzete it te enačbe, pa težko določljive,
izmuzljive neznanke. Ločiti »Salustija od njegove osebe«, torej ločiti od
avtorja iz mesa in krvi idejo impliciranega avtorja in nato še pripovedoval-
ca, je prav takšna težavna enačba. Vendar pa je ne nazadnje Salustij sam za-
pisal, da se je pisanja se je lotil, ko je opustil politično udejstvovanje: a quo
incepto studioque me ambitio mala detinuerat, eodem regressus statui res ge-
stas populi Romani … perscribere. (C. 4.2).
V tem poglavju vzporejamo predvsem nekatere poglede na Salustijevo
kariero v primerjavi z njegovim delom in skušamo v uveljavljena spozna-
nja vriniti nekatera opažanja iz naratološke analize besedila. V zvezi s tem
je treba, tako se zdi, nekatere poglede na Salustija in njegovo delo, ki so se
uveljavili v preteklosti, razbiti ali vsaj korigirati. Med sodobnimi preuče-
valci velja posebej omeniti Schwartza, ki je Salustija zreduciral na navadne-
ga političnega pamfletista.1 To stališče je korigirala vrsta preučevalcev, med
njimi npr. Schur, ki je, kot smo pokazali že v poglavju »Priscorum Catoni-
sque verborum ineruditissimus fur«,2 Salustija obravnaval kot resnega, fi-
lozofsko izobraženega pisca pod Pozejdonijevim vplivom.3 Reakcija na Sc-
wartzovo stališče je pri nekaterih avtorjih zašla celo v svojevrsten hiperko-
1 E. Schwartz, Die Berichte über die catilinarische Verschwörung, Hermes 33 (1897).
2 Gl. str. 17ss.
3 W. Schur, n. d.
