Page 223 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 223
Zaključki
vemo prav dosti, kot osrednji lik vseh dogajanj nastopa, kot smo že ome-
nili, Ciceron. Prav v zvezi s Ciceronom se v Katilinovi zaroti pokaže velik
del vrednosti naratološke analize; pripovedovalčeva polemika z vsebino se-
kvenc notranjega žarišča, v katerih je ožariščenec Ciceron, zlasti 14.7, 22.3
itd.,30 pokaže, koliko manevrskega prostora je znotraj teh sekvenc za posa-
meznikovo karakterizacijo. Ciceronov lik je ravno zaradi karakzerizacij-
skih učinkov v sekvencah notranjega žarišča do točke, ko kot protagonist
stopi v ospredje, precej kompleksen, in sicer predvsem zaradi tistih sekvenc,
v katerih je žarišče kolektivnega žariščevalca razpršeno (npr. 14.7). V tre-
nutku, ko namreč kolektivni žariščevalec v razpršenem žarišču oblikuje
neko točko karakterizacije, nad to karakterizacijo ni več nobenega nadzo-
ra: če pripovedovalec z vsebino takšne sekvence notranjega žarišča polemi-
zira, to počne skozi svoj žariščevalski kot in oblikuje zgolj lastno stališče do
ožariščenca, ne more pa bistveno vplivati na že oblikovano karakterizacijo.
Z besedami scio fuisse nonnullos – pri tem pa ne pove niti, koliko je teh non-
nulli bilo niti, kdo so bili –, ta karakterizacija že dobi otipljivo telo tistih, ki
za njo stojijo in jo avtorizirajo. V teh zapletenih razmerjih med protagoni-
sti in antagonisti nekateri liki prav skozi sekundarni žariščevalski kot utr-
pijo skoraj nepopravljivo škodo, tako denimo Kras in Pompej v epizodi o
prvi zaroti (17.1–19.6).31 Pri dveh glavnih protagonistih in nasprotnikih,
Katilini in Ciceronu, pa beležimo zanimivo obratno situacijo; če se o Kati-
lini pripovedovalec v skladu z lastno moralno orientacijo iz prologa izraža
(kot primarni žariščevalec) izrazito negativno (5.1–4), o Ciceronu pa po-
zitivno (14.7, 23.6), v sekvencah sekundarnega žariščevanja opažamo rav-
no obratno sliko: Katilina je kot izraziti antagonist v sekvencah sekundar-
nega žariščevanja deležen pozitivne obravnave (60.5), Ciceron, ravno na-
sprotno, negativne, ki ga – podobno kot Krasa in Pompeja –, kompromi-
tira (14.7, 22.3). Razmerja med junaki in antijunaki so tako na neki način
porušena in precej prepuščena bralcu: vsebina pripovedovalčevega žarišče-
valskega prostora in vsebina sekundarnih žariščevalskih sekvenc je lahko v
v precej izrazitem konfliktu.
V Jugurtovem primeru beležimo drugačno sliko: kot bomo pokazali na
Marijevem primeru, se protagonisti v Jugurtinski vojni lahko kompromiti-
rajo – sami. Podobno kot Katilina je tudi Jugurta simptom, toda če je Ka-
tilina notranjepolitični simptom moralnega razkroja v Rimu in je zato ne-
varen element, je Jugurta zunanjepolitični simptom podobnega razkroja v
Rimu in zato moteč element. Napoved v prologu, da je bila vojna z Jugur-
30 Gl. str. 114, 130–131.
31 Gl. str. 120ss.
vemo prav dosti, kot osrednji lik vseh dogajanj nastopa, kot smo že ome-
nili, Ciceron. Prav v zvezi s Ciceronom se v Katilinovi zaroti pokaže velik
del vrednosti naratološke analize; pripovedovalčeva polemika z vsebino se-
kvenc notranjega žarišča, v katerih je ožariščenec Ciceron, zlasti 14.7, 22.3
itd.,30 pokaže, koliko manevrskega prostora je znotraj teh sekvenc za posa-
meznikovo karakterizacijo. Ciceronov lik je ravno zaradi karakzerizacij-
skih učinkov v sekvencah notranjega žarišča do točke, ko kot protagonist
stopi v ospredje, precej kompleksen, in sicer predvsem zaradi tistih sekvenc,
v katerih je žarišče kolektivnega žariščevalca razpršeno (npr. 14.7). V tre-
nutku, ko namreč kolektivni žariščevalec v razpršenem žarišču oblikuje
neko točko karakterizacije, nad to karakterizacijo ni več nobenega nadzo-
ra: če pripovedovalec z vsebino takšne sekvence notranjega žarišča polemi-
zira, to počne skozi svoj žariščevalski kot in oblikuje zgolj lastno stališče do
ožariščenca, ne more pa bistveno vplivati na že oblikovano karakterizacijo.
Z besedami scio fuisse nonnullos – pri tem pa ne pove niti, koliko je teh non-
nulli bilo niti, kdo so bili –, ta karakterizacija že dobi otipljivo telo tistih, ki
za njo stojijo in jo avtorizirajo. V teh zapletenih razmerjih med protagoni-
sti in antagonisti nekateri liki prav skozi sekundarni žariščevalski kot utr-
pijo skoraj nepopravljivo škodo, tako denimo Kras in Pompej v epizodi o
prvi zaroti (17.1–19.6).31 Pri dveh glavnih protagonistih in nasprotnikih,
Katilini in Ciceronu, pa beležimo zanimivo obratno situacijo; če se o Kati-
lini pripovedovalec v skladu z lastno moralno orientacijo iz prologa izraža
(kot primarni žariščevalec) izrazito negativno (5.1–4), o Ciceronu pa po-
zitivno (14.7, 23.6), v sekvencah sekundarnega žariščevanja opažamo rav-
no obratno sliko: Katilina je kot izraziti antagonist v sekvencah sekundar-
nega žariščevanja deležen pozitivne obravnave (60.5), Ciceron, ravno na-
sprotno, negativne, ki ga – podobno kot Krasa in Pompeja –, kompromi-
tira (14.7, 22.3). Razmerja med junaki in antijunaki so tako na neki način
porušena in precej prepuščena bralcu: vsebina pripovedovalčevega žarišče-
valskega prostora in vsebina sekundarnih žariščevalskih sekvenc je lahko v
v precej izrazitem konfliktu.
V Jugurtovem primeru beležimo drugačno sliko: kot bomo pokazali na
Marijevem primeru, se protagonisti v Jugurtinski vojni lahko kompromiti-
rajo – sami. Podobno kot Katilina je tudi Jugurta simptom, toda če je Ka-
tilina notranjepolitični simptom moralnega razkroja v Rimu in je zato ne-
varen element, je Jugurta zunanjepolitični simptom podobnega razkroja v
Rimu in zato moteč element. Napoved v prologu, da je bila vojna z Jugur-
30 Gl. str. 114, 130–131.
31 Gl. str. 120ss.
