Page 209 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 209
Bellum Iugurthinum
Govor poglablja vtis strankarske razdeljenosti: Marij v govoru napa-
da simptomatične hibe aristokracije, s katerimi je v vojni povzročila kri-
zo: avaritia, inperitia atque superbia (85.45). Predvsem so pomenljivi ar-
gumenti hominis novi, ki prinašajo redefinicijo virtus kot izrazito osebnega
koncepta, ki ga ne pogojuje družinsko ozadje:124
85.4 ad hoc, alii si deliquere, vetus nobilitas, maiorum fortia facta, cognato-
rum et adfinium opes, multae clientelae, omnia haec praesidio adsunt; mihi
spes omnes in memet sitae, quas necesse est virtute et innocentia tutari; nam
alia infirma sunt.125
V tej točki Marijeva argumentacija povsem sovpada s pripovedovalčevo
strategijo; zlasti na primeru katastrofalne nesposobnosti in koruptivnosti
Spurija ter Avla Albina v začetku vojne (35.1–43.1) je pripovedovalec vir-
tus kot hereditaren aristokratski koncept v bistvu že v precejšnji meri nev-
traliziral, čeprav Metel kot paradigma aristokratske virtus ta manever ne-
koliko blokira.
Govor, ki izzveni v izrazito provokativnem, avtoritarnem tonu,126 je
uperjen skoraj izključno proti nobilitas:
85.5 et illud intellego, Quirites, omnium ora in me convorsa esse, aequos bo-
nosque favere – quippe mea bene facta rei publicae procedunt –, nobilitatem
locum invadundi quaerere.127
V trditvi quippe mea bene facta rei publicae procedunt se Marij nenado-
ma izkaže ravno toliko subjekt superbia kot Metel, trenutne okoliščine pa
dojema predvsem kot politični konflikt, v katerem je sovražnik nobilitas;
vojna z Jugurto postane malodane drugotnega pomena – v prvem planu je
antagonizem med aristokracijo in njim samim ter med vrednotami, ki jih
eni in drugi poosebljajo, tj. novitas ≠ ignavia.
V funkciji vrednot, ki jih sam pooseblja in ki so nasprotne vrednotam
aristokracije, je tudi Marijeva samokarakterizacija v kontekstu virtus, s ka-
tero se govornik povezuje bolj, kot ga je v poprejšnji pripovedi pripovedo-
valec:
85.31–38 non sunt conposita verba mea: parvi id facio. ipsa se virtus satis
ostendit; illis artificio opus est, ut turpia facta oratione tegant. neque litteras
124 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 53.
125 »Če poleg tega drugim kje kaj spodleti, jim je v oporo stari plemiški stan, junaška dejanja pred-
nikov, vpliv sorodnikov in znancev, številni klienti; jaz pa se lahko zanesem le nase, vse svoje upe
morem polagati zgolj v svoje sposobnosti in svoj pošteni značaj – vse drugo je zaman.«
126 D. A. West, Iugurtha 85.10, Mnem. 4/18 (1965), 75.
127 »Zavedam se, Kviriti, da so oči vseh uprte vame in vem da so mi pravični in pošteni naklonjeni (se-
veda, saj moja dejanja koristijo državi), medtem ko plemstvo le išče priložnosti za napad.«
Govor poglablja vtis strankarske razdeljenosti: Marij v govoru napa-
da simptomatične hibe aristokracije, s katerimi je v vojni povzročila kri-
zo: avaritia, inperitia atque superbia (85.45). Predvsem so pomenljivi ar-
gumenti hominis novi, ki prinašajo redefinicijo virtus kot izrazito osebnega
koncepta, ki ga ne pogojuje družinsko ozadje:124
85.4 ad hoc, alii si deliquere, vetus nobilitas, maiorum fortia facta, cognato-
rum et adfinium opes, multae clientelae, omnia haec praesidio adsunt; mihi
spes omnes in memet sitae, quas necesse est virtute et innocentia tutari; nam
alia infirma sunt.125
V tej točki Marijeva argumentacija povsem sovpada s pripovedovalčevo
strategijo; zlasti na primeru katastrofalne nesposobnosti in koruptivnosti
Spurija ter Avla Albina v začetku vojne (35.1–43.1) je pripovedovalec vir-
tus kot hereditaren aristokratski koncept v bistvu že v precejšnji meri nev-
traliziral, čeprav Metel kot paradigma aristokratske virtus ta manever ne-
koliko blokira.
Govor, ki izzveni v izrazito provokativnem, avtoritarnem tonu,126 je
uperjen skoraj izključno proti nobilitas:
85.5 et illud intellego, Quirites, omnium ora in me convorsa esse, aequos bo-
nosque favere – quippe mea bene facta rei publicae procedunt –, nobilitatem
locum invadundi quaerere.127
V trditvi quippe mea bene facta rei publicae procedunt se Marij nenado-
ma izkaže ravno toliko subjekt superbia kot Metel, trenutne okoliščine pa
dojema predvsem kot politični konflikt, v katerem je sovražnik nobilitas;
vojna z Jugurto postane malodane drugotnega pomena – v prvem planu je
antagonizem med aristokracijo in njim samim ter med vrednotami, ki jih
eni in drugi poosebljajo, tj. novitas ≠ ignavia.
V funkciji vrednot, ki jih sam pooseblja in ki so nasprotne vrednotam
aristokracije, je tudi Marijeva samokarakterizacija v kontekstu virtus, s ka-
tero se govornik povezuje bolj, kot ga je v poprejšnji pripovedi pripovedo-
valec:
85.31–38 non sunt conposita verba mea: parvi id facio. ipsa se virtus satis
ostendit; illis artificio opus est, ut turpia facta oratione tegant. neque litteras
124 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 53.
125 »Če poleg tega drugim kje kaj spodleti, jim je v oporo stari plemiški stan, junaška dejanja pred-
nikov, vpliv sorodnikov in znancev, številni klienti; jaz pa se lahko zanesem le nase, vse svoje upe
morem polagati zgolj v svoje sposobnosti in svoj pošteni značaj – vse drugo je zaman.«
126 D. A. West, Iugurtha 85.10, Mnem. 4/18 (1965), 75.
127 »Zavedam se, Kviriti, da so oči vseh uprte vame in vem da so mi pravični in pošteni naklonjeni (se-
veda, saj moja dejanja koristijo državi), medtem ko plemstvo le išče priložnosti za napad.«
