Page 211 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 211
Bellum Iugurthinum
ne ironično.130 To se pokaže v poudarjanju toposa de fortuna v deh velikih
epizodah nadaljevanja vojne:131 v epizodi obleganja Kapse, kjer je posebej
poudarjeno, da se general »zanaša na bogove« (90.1: igitur consul omnibus
exploratis, credo dis fretus), saj »v težavnih okoliščinah vsega ni mogel pred-
videti« (nam contra tantas difficultates consilio satis providere non poterat).
Podobno se motiv »sreče« nadaljuje tudi v epizodi o osvajanju kraljeve za-
kladnice blizu reke Muluha; tudi tu pripovedovalec posebej izpostavi, da
»so se njegovi načrti uresničili bolj po sreči kot po premisleku« (92.6: sed
ea res forte quam consilio melius gesta).
To je v popolnem neskladju s pripovedovalčevimi uvodnimi besedami
v prologu, da »človek, ki premore bonae artes, ni odvisen od sreče« (1.3:
qui ubi ad gloriam virtutis via grassatur, pollens potensque et clarus est neque
fortuna eget ...); od svojega vstopa zlasti na politično prizorišče v 63.1 to-
rej Marij doživi tranzicijo od nekoga, ki ga označujejo bonae artes (63.2) in
bi torej moral biti neodvisen od fortuna, v osebo, ki v negotovih razmerah
čaka srečo, ki mu je že tolikokrat pomagala, kar se razkrije skozi sekvenco
notranjega žarišča:
93.1 at Marius multis diebus et laboribus consumptis anxius trahere cum ani-
mo suo, omitteretne inceptum, quoniam frustra erat, an fortunam opperiretur, qua sae-
pe prospere usus fuerat.132
Atributivno znamenje oz. signalizator notranjega žarišča, anxius trahe-
re cum animo suo, je pravzaprav že sam po sebi več kot dovolj zgovoren po-
datek, kakšno je Marijevo duševno stanje; ožariščenec, tj. vsebina odvisne
periode omitteretne inceptum, quoniam frustra erat, an fortunam opperire-
tur, pa je v še ostrejšem nasprotju s stališčem animus ... pollens potensque
non fortuna eget (1.3).
Pripovedovalec sicer Marija v nadaljevanju še naprej obravnava z na-
klonjenostjo, tako npr. v trenutku, ko Jugurta in Bokh z združeno vojsko
napadeta Rimljane, ti pa so njun napad odbili (97.1–99.3); Marij se tedaj
izkaže za razsodnega in pogumnega (98.1: neque in eo tam aspero negotio
Marius territus aut magis quam antea demisso animo fuit), predvsem pa je
izpostavljeno dejstvo, kako si je pridobil spoštovanje vojakov:
100.4–5 ipse armatus intentusque, item milites cogebat. neque secus atque
iter facere, castra munire, excubitum in porta cohortis ex legionibus, pro ca-
stris equites auxiliarios mittere, praeterea alios super vallum in munimentis
130 K. Büchner, Sallust, 199.
131 Prim. H. C. Avery, Marius Felix (Sallust, Iug. 92–94), H 95 (1967), 326ss.
132 »Marij je potratil že precej časa in naporov, zato je tesnoben premišljeval, ali naj opusti ne-
uspešno operacijo, ali naj čaka srečo, ki mu je bila že tolikokrat naklonjena.«
ne ironično.130 To se pokaže v poudarjanju toposa de fortuna v deh velikih
epizodah nadaljevanja vojne:131 v epizodi obleganja Kapse, kjer je posebej
poudarjeno, da se general »zanaša na bogove« (90.1: igitur consul omnibus
exploratis, credo dis fretus), saj »v težavnih okoliščinah vsega ni mogel pred-
videti« (nam contra tantas difficultates consilio satis providere non poterat).
Podobno se motiv »sreče« nadaljuje tudi v epizodi o osvajanju kraljeve za-
kladnice blizu reke Muluha; tudi tu pripovedovalec posebej izpostavi, da
»so se njegovi načrti uresničili bolj po sreči kot po premisleku« (92.6: sed
ea res forte quam consilio melius gesta).
To je v popolnem neskladju s pripovedovalčevimi uvodnimi besedami
v prologu, da »človek, ki premore bonae artes, ni odvisen od sreče« (1.3:
qui ubi ad gloriam virtutis via grassatur, pollens potensque et clarus est neque
fortuna eget ...); od svojega vstopa zlasti na politično prizorišče v 63.1 to-
rej Marij doživi tranzicijo od nekoga, ki ga označujejo bonae artes (63.2) in
bi torej moral biti neodvisen od fortuna, v osebo, ki v negotovih razmerah
čaka srečo, ki mu je že tolikokrat pomagala, kar se razkrije skozi sekvenco
notranjega žarišča:
93.1 at Marius multis diebus et laboribus consumptis anxius trahere cum ani-
mo suo, omitteretne inceptum, quoniam frustra erat, an fortunam opperiretur, qua sae-
pe prospere usus fuerat.132
Atributivno znamenje oz. signalizator notranjega žarišča, anxius trahe-
re cum animo suo, je pravzaprav že sam po sebi več kot dovolj zgovoren po-
datek, kakšno je Marijevo duševno stanje; ožariščenec, tj. vsebina odvisne
periode omitteretne inceptum, quoniam frustra erat, an fortunam opperire-
tur, pa je v še ostrejšem nasprotju s stališčem animus ... pollens potensque
non fortuna eget (1.3).
Pripovedovalec sicer Marija v nadaljevanju še naprej obravnava z na-
klonjenostjo, tako npr. v trenutku, ko Jugurta in Bokh z združeno vojsko
napadeta Rimljane, ti pa so njun napad odbili (97.1–99.3); Marij se tedaj
izkaže za razsodnega in pogumnega (98.1: neque in eo tam aspero negotio
Marius territus aut magis quam antea demisso animo fuit), predvsem pa je
izpostavljeno dejstvo, kako si je pridobil spoštovanje vojakov:
100.4–5 ipse armatus intentusque, item milites cogebat. neque secus atque
iter facere, castra munire, excubitum in porta cohortis ex legionibus, pro ca-
stris equites auxiliarios mittere, praeterea alios super vallum in munimentis
130 K. Büchner, Sallust, 199.
131 Prim. H. C. Avery, Marius Felix (Sallust, Iug. 92–94), H 95 (1967), 326ss.
132 »Marij je potratil že precej časa in naporov, zato je tesnoben premišljeval, ali naj opusti ne-
uspešno operacijo, ali naj čaka srečo, ki mu je bila že tolikokrat naklonjena.«
