Page 207 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 207
Bellum Iugurthinum
– multi quod iam parta victoria ex manibus eriperetur /vortebant/.
Možne razloge za Metelovo razočaranje pripovedovalec torej raziskuje
skozi razpršeno mnenje sekundarnega žariščevalca, mednje pa uvršča tako
osebnostne razloge (superbia ≠ bonum ingenium contumelia adcensum) kot
tudi stvarne (quod iam parta victoria ex manibus eriperetur), pri tem da se
prav stvarni razlogi glede na žariščevalca (multi – »mnogi«) zdijo najver-
jetnejši. Z vsemi temi mnenji pripovedovalec odločno polemizira z argu-
mentom napetih odnosov med Marijem in Metelom (nobis satis cognitum
est illum magis honore Mari quam iniuria sua excruciatum), ki ga je bil do
te točke konsistentno izgrajeval (64.1–4, 65.3–5, 73.2–4).
Metelov odnos do vojne se po izgubi province Numidije dramatično
spremeni v diametralno nasprotje njegovih prejšnjih prioritet, tj. čimprej-
šnjega končanja vojne (prim. 54.5, 73.1, 75.2), kar se znova pokaže v sek-
venci notranjega žarišča:
83.1 igitur eo dolore inpeditus et quia stultitiae videbatur alienam rem periculo
suo curare, legatos ad Bocchum mittit postulatum, ne sine causa hostis popu-
lo Romano fieret: habere tum magnam copiam societatis amicitiaeque coniungun-
dae, quae potior bello esset, et, quamquam opibus suis confideret, tamen non debere in-
certa pro certis mutare. omne bellum sumi facile, ceterum aegerrume desinere; non in
eiusdem potestate initium eius et finem esse; incipere quoivis etiam ignavo licere, deponi
quom victores velint. proinde sibi regnoque suo consuleret neu florentis res suas cum Iu-
gurthae perditis misceret.118
Metelovo novo stališče, da se v vojni ne bo več trudil v korist nekoga
drugega (stultitiae videbatur alienam rem periculo suo curare), je psiholo-
ško stvaren moment, obenem pa pomeni dokončno tranzicijo od paradi-
gme virtus do popolne paradigme superbia ter invidia; v precej obsežni se-
kvenci notranjega žarišča, v kateri sledi precej splošno razmišljanje o vojni,
je formalno žariščevalec še vedno Metel (atributivno znamenje notranje-
ga žarišča je postulatum), vendar se ga pripovedovalec tesno oklepa, tako da
si lahko misli znotraj te sekvence lasti tudi bralec in jih, čeprav so v celoti
sprejemljive, ne povezuje nujno z Metelom kot njihovim subjektom.
118 »Razočaranemu in brezvoljnemu se mu je zdelo zamalo, da bi za nekoga drugega tvegal gla-
vo, zato je k Bokhu napotil poslance s sporočilom, naj ne postane brez razloga sovražnik
rimskega ljudstva; zdaj je prava priložnost, da z njimi sklene prijateljsko zavezništvo, ki je
pač boljše kakor vojna; tudi če je namreč prepričan v svojo moč, naj nikar ne zamenja goto-
vosti za negotovost. Vojno začeti je lahko, končati pa nadvse težko – o njenem začetku in
koncu ne odloča en in isti človek; začne jo lahko še tak strahopetec, toda končala se bo le, ko
bodo tako hoteli zmagovalci. Naj torej misli nase in na svoje kraljestvo in naj nikar ne pove-
zuje svojega dobrega položaja s propadlo Jugurtovo usodo.«
– multi quod iam parta victoria ex manibus eriperetur /vortebant/.
Možne razloge za Metelovo razočaranje pripovedovalec torej raziskuje
skozi razpršeno mnenje sekundarnega žariščevalca, mednje pa uvršča tako
osebnostne razloge (superbia ≠ bonum ingenium contumelia adcensum) kot
tudi stvarne (quod iam parta victoria ex manibus eriperetur), pri tem da se
prav stvarni razlogi glede na žariščevalca (multi – »mnogi«) zdijo najver-
jetnejši. Z vsemi temi mnenji pripovedovalec odločno polemizira z argu-
mentom napetih odnosov med Marijem in Metelom (nobis satis cognitum
est illum magis honore Mari quam iniuria sua excruciatum), ki ga je bil do
te točke konsistentno izgrajeval (64.1–4, 65.3–5, 73.2–4).
Metelov odnos do vojne se po izgubi province Numidije dramatično
spremeni v diametralno nasprotje njegovih prejšnjih prioritet, tj. čimprej-
šnjega končanja vojne (prim. 54.5, 73.1, 75.2), kar se znova pokaže v sek-
venci notranjega žarišča:
83.1 igitur eo dolore inpeditus et quia stultitiae videbatur alienam rem periculo
suo curare, legatos ad Bocchum mittit postulatum, ne sine causa hostis popu-
lo Romano fieret: habere tum magnam copiam societatis amicitiaeque coniungun-
dae, quae potior bello esset, et, quamquam opibus suis confideret, tamen non debere in-
certa pro certis mutare. omne bellum sumi facile, ceterum aegerrume desinere; non in
eiusdem potestate initium eius et finem esse; incipere quoivis etiam ignavo licere, deponi
quom victores velint. proinde sibi regnoque suo consuleret neu florentis res suas cum Iu-
gurthae perditis misceret.118
Metelovo novo stališče, da se v vojni ne bo več trudil v korist nekoga
drugega (stultitiae videbatur alienam rem periculo suo curare), je psiholo-
ško stvaren moment, obenem pa pomeni dokončno tranzicijo od paradi-
gme virtus do popolne paradigme superbia ter invidia; v precej obsežni se-
kvenci notranjega žarišča, v kateri sledi precej splošno razmišljanje o vojni,
je formalno žariščevalec še vedno Metel (atributivno znamenje notranje-
ga žarišča je postulatum), vendar se ga pripovedovalec tesno oklepa, tako da
si lahko misli znotraj te sekvence lasti tudi bralec in jih, čeprav so v celoti
sprejemljive, ne povezuje nujno z Metelom kot njihovim subjektom.
118 »Razočaranemu in brezvoljnemu se mu je zdelo zamalo, da bi za nekoga drugega tvegal gla-
vo, zato je k Bokhu napotil poslance s sporočilom, naj ne postane brez razloga sovražnik
rimskega ljudstva; zdaj je prava priložnost, da z njimi sklene prijateljsko zavezništvo, ki je
pač boljše kakor vojna; tudi če je namreč prepričan v svojo moč, naj nikar ne zamenja goto-
vosti za negotovost. Vojno začeti je lahko, končati pa nadvse težko – o njenem začetku in
koncu ne odloča en in isti človek; začne jo lahko še tak strahopetec, toda končala se bo le, ko
bodo tako hoteli zmagovalci. Naj torej misli nase in na svoje kraljestvo in naj nikar ne pove-
zuje svojega dobrega položaja s propadlo Jugurtovo usodo.«
