Page 205 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 205
Bellum Iugurthinum
Dejstvo, da je odnos med obema poveljnikom prišel na najnižjo točko,
se pokaže skozi žariščevalski kot Metela, ki Marija vidi kot otopelega in
užaljenega posameznika, ki mu ni v nobeno pomoč:
/Metellus/ simul et invitum et offensum sibi parum idoneum /Marium/
ratus ...
Opis dogodkov, ki sledijo v Rimu, je povsem v skladu z vzorcem v za-
stranitvi o strankarskem konfliktu v Rimu: strankarska pripadnost, ne vir-
tus, je postala ključno merilo pri ocenjevanju obeh posameznikov (73.4: ce-
terum in utroque magis studia partium quam bona aut mala sua moderata).
V tem momentu sledi prva resna aluzija na eno od misli iz prologa, namreč,
da so strankarske razprtije med vojno z Jugurto naposled privedle do raz-
dejanja Italije (5.2):
73.6 denique plebes sic accensa, uti opifices agrestesque omnes, quorum res
fidesque in manibus sitae erant, relictis operibus frequentarent Marium et sua
necessaria post illius honorem ducerent. ita perculsa nobilitate post multas
tempestates novo homini consulatus mandatur.115
Omemba državljanske vojne v uvodu preprečuje, da bi ta politični pre-
obrat predstavljal pozitiven moment, zlasti še, če bralec vzame v ozir, da je
Marij do svojega konzulata prišel prej studio partium kot pa virtute. Mete-
lova usoda odstavljenega poveljnika (73.7: sed pauloam Metello> decreverat: ea res frustra fuit) je opisana v naravnost ironičnih
potezah: poveljnik, ki ga razen superbia sicer krasi prava aristokratska vir-
tus, postane žrtev strankarskega hujskaštva: »prekucuški uradniki« (sedi-
tiosi magistratus) ga dolžijo zločinov, medtem ko Mariju, pomenljivo, pri-
pisujejo virtus (73.5: seditiosi magistratus ... Metellum omnibus contionibus
capitis arcessere, Mari virtutem in maius celebrare).
V trenutku, ko ljudstvo izsili Marijevo vrhovno poveljstvo v vojni pro-
ti Jugurti, s čimer postane senatska odločitev nična (gl. citat 73.7), je Me-
tel še vedno ves osredotočen, kako bi vojno proti kralju – v zvezi z Jugurto
se v 74.1 ponovi zdaj že topos de fuga ac formidine (prim. 54.8, 55.1, 62.8–
9, 72,2) –, privedel do čim prejšnjega konca, kar se pokaže v epizodi o oble-
ganju Tale, ki nas vnovič preseli na afriško prizorišče:
75.2 quae postquam Metello conperta sunt, quamquam inter Thalam flu-
menque proxumum in spatio milium quinquaginta loca arida atque vasta esse
115 »Končno je bilo ljudstvo že tako razvneto, da so vsi obrtniki in kmetje, katerih dohodki
in dolgovi so bili v celoti odvisni od njihovega dela, vse spustili iz rok in trumoma oblega-
li Marija; njihove lastne potrebe so se se jim zdele manj pomembne kot njegovo napredova-
nje. Plemstvo je bil s tem zadan hud udarec; konzulat je bil po dolgem času zaupan človeku
s skromnim družinskim ozadjem.«
Dejstvo, da je odnos med obema poveljnikom prišel na najnižjo točko,
se pokaže skozi žariščevalski kot Metela, ki Marija vidi kot otopelega in
užaljenega posameznika, ki mu ni v nobeno pomoč:
/Metellus/ simul et invitum et offensum sibi parum idoneum /Marium/
ratus ...
Opis dogodkov, ki sledijo v Rimu, je povsem v skladu z vzorcem v za-
stranitvi o strankarskem konfliktu v Rimu: strankarska pripadnost, ne vir-
tus, je postala ključno merilo pri ocenjevanju obeh posameznikov (73.4: ce-
terum in utroque magis studia partium quam bona aut mala sua moderata).
V tem momentu sledi prva resna aluzija na eno od misli iz prologa, namreč,
da so strankarske razprtije med vojno z Jugurto naposled privedle do raz-
dejanja Italije (5.2):
73.6 denique plebes sic accensa, uti opifices agrestesque omnes, quorum res
fidesque in manibus sitae erant, relictis operibus frequentarent Marium et sua
necessaria post illius honorem ducerent. ita perculsa nobilitate post multas
tempestates novo homini consulatus mandatur.115
Omemba državljanske vojne v uvodu preprečuje, da bi ta politični pre-
obrat predstavljal pozitiven moment, zlasti še, če bralec vzame v ozir, da je
Marij do svojega konzulata prišel prej studio partium kot pa virtute. Mete-
lova usoda odstavljenega poveljnika (73.7: sed paulo
potezah: poveljnik, ki ga razen superbia sicer krasi prava aristokratska vir-
tus, postane žrtev strankarskega hujskaštva: »prekucuški uradniki« (sedi-
tiosi magistratus) ga dolžijo zločinov, medtem ko Mariju, pomenljivo, pri-
pisujejo virtus (73.5: seditiosi magistratus ... Metellum omnibus contionibus
capitis arcessere, Mari virtutem in maius celebrare).
V trenutku, ko ljudstvo izsili Marijevo vrhovno poveljstvo v vojni pro-
ti Jugurti, s čimer postane senatska odločitev nična (gl. citat 73.7), je Me-
tel še vedno ves osredotočen, kako bi vojno proti kralju – v zvezi z Jugurto
se v 74.1 ponovi zdaj že topos de fuga ac formidine (prim. 54.8, 55.1, 62.8–
9, 72,2) –, privedel do čim prejšnjega konca, kar se pokaže v epizodi o oble-
ganju Tale, ki nas vnovič preseli na afriško prizorišče:
75.2 quae postquam Metello conperta sunt, quamquam inter Thalam flu-
menque proxumum in spatio milium quinquaginta loca arida atque vasta esse
115 »Končno je bilo ljudstvo že tako razvneto, da so vsi obrtniki in kmetje, katerih dohodki
in dolgovi so bili v celoti odvisni od njihovega dela, vse spustili iz rok in trumoma oblega-
li Marija; njihove lastne potrebe so se se jim zdele manj pomembne kot njegovo napredova-
nje. Plemstvo je bil s tem zadan hud udarec; konzulat je bil po dolgem času zaupan človeku
s skromnim družinskim ozadjem.«
