Page 204 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 204
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
more nadaljevati na višji stopnji, postane moralna žrtev lastnih ambicij,110
njegova poklicna usoda pa paradigma razrednega boja, pri katerem zasluge
niso bile več pravo merilo: in utroque magis studia partium quam bona aut
mala sua moderata (73.4).
Spet je potrebno, tako kot v Jugurtovem primeru,111 omeniti, da od tega
trenutka naprej pripovedovalec Mariju ne pripisuje več virtus neposredno;
v njegovi karakterizaciji v 63.1–2 je virtus implicitna, kasneje pa mu jo pri-
pisujejo bodisi drugi bodisi sam.112
Dve krajši epizodi, obleganje Vage po pokolu neoboroženih vojakov
(66.2–69.4) in neuspešni Bomilkarjev poskus atentata na Jugurto (70.1–
72.2) pozornost preusmerita nazaj na afriško bojišče, vendar ponovno
predvsem potrdita vtis, da Jugurta ni več gonilni faktor vojne; njegovo du-
ševno stanje že od 62.8–9 kaže isti vzorec:
72.2 neque post id locorum Iugurthae dies aut nox ulla quieta fuit: neque
loco neque mortali quoiquam aut tempori satis credere, civis hostisque iuxta
metuere, circumspectare omnia et omni strepitu pavescere, alio
loco, saepe contra decus regium, noctu requiescere, interdum somno excitus
adreptis armis tumultum facere: ita formidine quasi vecordia exagitari.113
Po teh dveh kratkih epizodah v afriškem prostoru se pozornost preu-
smeri nazaj na razredni konflikt, ki ga v tej fazi še vedno pooseblja razmer-
je med Marijem in Metelom. Pripoved se na tem mestu s časovnega in pro-
storskega vidika precej zaplete; poglavja 73.1–76.6 obravnavajo dogodke,
ki se odvijajo istočasno na dveh ločenih prizoriščih: v 73. poglavju je razdor
med Marijem in Metelom popoln – slednji popusti bolj Marijevim izsilje-
vanjem kot pa njegovim upravičenim zahtevam po napredovanju:
73.1–2 Igitur Metellus, ubi de casu Bomilcaris et indicio patefacto ex perfugis
cognovit, rursus tamquam ad integrum bellum cuncta parat festinatque. Ma-
rium fatigantem de profectione, simul et invitum et offensum sibi parum idoneum
ratus, domum dimittit.114
110 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 74.
111 Gl. str. 185—186.
112 Gl. v nadaljevanju analizo poglavja 73.1–7 in Marijev govor 85.1–50.
113 »Jugurta odtlej ni imel več nikjer miru ne podnevi ne ponoči; nikjer in nikoli se ni poču-
til varnega, nikomur ni prav zaupal, bal se je podložnikov in sovražnikov, brez razlike; ves
čas se je na vse strani oziral in vznemiril ga je že vsak šum. Prenočeval je zdaj na tem zdaj
na onem mestu, pogosto povsem neprimernem za kralja; včasih je planil iz spanca, pograbil
orožje in zagnal preplah. Od nenehnega strahu je bil napol blazen.«
114 »Ko je Metel od dezerterjev izvedel za Bomilkarjevo smrt in razkritje zarote, je vnovič začel
v vsej naglici pripravljati vse potrebno, kakor za povsem novo vojno. Mariju, ki je še kar na-
prej silil vanj s prošnjo za odpust, je ob spoznanju, da mu nedejaven in sovražno razpoložen
ne koristi kaj prida, dovolil domov.«
more nadaljevati na višji stopnji, postane moralna žrtev lastnih ambicij,110
njegova poklicna usoda pa paradigma razrednega boja, pri katerem zasluge
niso bile več pravo merilo: in utroque magis studia partium quam bona aut
mala sua moderata (73.4).
Spet je potrebno, tako kot v Jugurtovem primeru,111 omeniti, da od tega
trenutka naprej pripovedovalec Mariju ne pripisuje več virtus neposredno;
v njegovi karakterizaciji v 63.1–2 je virtus implicitna, kasneje pa mu jo pri-
pisujejo bodisi drugi bodisi sam.112
Dve krajši epizodi, obleganje Vage po pokolu neoboroženih vojakov
(66.2–69.4) in neuspešni Bomilkarjev poskus atentata na Jugurto (70.1–
72.2) pozornost preusmerita nazaj na afriško bojišče, vendar ponovno
predvsem potrdita vtis, da Jugurta ni več gonilni faktor vojne; njegovo du-
ševno stanje že od 62.8–9 kaže isti vzorec:
72.2 neque post id locorum Iugurthae dies aut nox ulla quieta fuit: neque
loco neque mortali quoiquam aut tempori satis credere, civis hostisque iuxta
metuere, circumspectare omnia et omni strepitu pavescere, alio
loco, saepe contra decus regium, noctu requiescere, interdum somno excitus
adreptis armis tumultum facere: ita formidine quasi vecordia exagitari.113
Po teh dveh kratkih epizodah v afriškem prostoru se pozornost preu-
smeri nazaj na razredni konflikt, ki ga v tej fazi še vedno pooseblja razmer-
je med Marijem in Metelom. Pripoved se na tem mestu s časovnega in pro-
storskega vidika precej zaplete; poglavja 73.1–76.6 obravnavajo dogodke,
ki se odvijajo istočasno na dveh ločenih prizoriščih: v 73. poglavju je razdor
med Marijem in Metelom popoln – slednji popusti bolj Marijevim izsilje-
vanjem kot pa njegovim upravičenim zahtevam po napredovanju:
73.1–2 Igitur Metellus, ubi de casu Bomilcaris et indicio patefacto ex perfugis
cognovit, rursus tamquam ad integrum bellum cuncta parat festinatque. Ma-
rium fatigantem de profectione, simul et invitum et offensum sibi parum idoneum
ratus, domum dimittit.114
110 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 74.
111 Gl. str. 185—186.
112 Gl. v nadaljevanju analizo poglavja 73.1–7 in Marijev govor 85.1–50.
113 »Jugurta odtlej ni imel več nikjer miru ne podnevi ne ponoči; nikjer in nikoli se ni poču-
til varnega, nikomur ni prav zaupal, bal se je podložnikov in sovražnikov, brez razlike; ves
čas se je na vse strani oziral in vznemiril ga je že vsak šum. Prenočeval je zdaj na tem zdaj
na onem mestu, pogosto povsem neprimernem za kralja; včasih je planil iz spanca, pograbil
orožje in zagnal preplah. Od nenehnega strahu je bil napol blazen.«
114 »Ko je Metel od dezerterjev izvedel za Bomilkarjevo smrt in razkritje zarote, je vnovič začel
v vsej naglici pripravljati vse potrebno, kakor za povsem novo vojno. Mariju, ki je še kar na-
prej silil vanj s prošnjo za odpust, je ob spoznanju, da mu nedejaven in sovražno razpoložen
ne koristi kaj prida, dovolil domov.«
