Page 206 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 206
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
cognoverat, tamen spe patrandi belli, si eius oppidi potitus foret, omnis asperitates
supervadere ac naturam etiam vincere adgreditur.116
V kratki sekvenci notranjega žarišča, žariščevalec je Metel, ki jo signa-
lizira izraz spes – »upanje«, je izpostavljena njegova osredotočenost na pa-
trandum bellum – vojno in njen morebitni konec (ožariščenec), kar žari-
ščevalec sam pogojuje z vsebino pogojnika si eius oppidi potitus foret; kljub
prevedku, ki sugerira, da je tudi nadaljevanje citata del sekvence notranje-
ga žarišča (»odločil se je premagati ...«), precej nevtralni izraz adgredi oz.
aggredi (pristopiti/lotiti se) ne dopušča nujno te razlage, čeprav pomensko
vsebuje tudi namero; pripovedovalec je pri nevtralnem izrazu aggredi žari-
ščevalsko bolj prisoten, celotno sekvenco omnis asperitates supervadere ac
naturam etiam vincere adgreditur pa lahko razumemo kot izraz naklonje-
ne obravnave Metela, čeprav ga kasneje v polemiki s tujimi mnenji, izraže-
nimi v sekundarnem žariščevalskem kotu, ocenjuje negativno:
82.2–3 interim Roma per litteras certior fit provinciam Numidiam Mario da-
tam; nam consulem factum ante acceperat. quibus rebus supra bonum aut
honestum perculsus neque lacrumas tenere neque moderari linguam, vir
egregius in aliis artibus nimis molliter aegritudinem pati. quam rem alii in super-
biam vortebant, alii bonum ingenium contumelia adcensum esse, multi quod iam parta
victoria ex manibus eriperetur. nobis satis cognitum est illum magis honore Mari
quam iniuria sua excruciatum, neque tam anxie laturum fuisse, si adempta
provincia alii quam Mario traderetur.117
V citiranem odlomku se ponavlja situacija, kakršno smo zabeležili tudi
v Katilinovi zaroti, ko pripovedovalec polemizira (gl. str. 124) s tretjeoseb-
nim mnenjem, izraženim v sekundarnem žariščevalskem kotu; v tem pri-
meru najdemo tri sekvence (tretjeosebnega) notranjega žarišča:
– quam rem alii in superbiam vortebant;
– alii bonum ingenium contumelia adcensum esse /vortebant/;
116 »Ko je Metel to izvedel (da se je Jugurta umaknil z ostanki svoje vojske v Talo, mesto v pu-
ščavi, op. prev.), se je, čeprav je vedel, da se med Talo in najbližjo reko razprostira petdeset
milj suhe puščave, v upanju, da bo z osvojitvijo mesta vojno končal, odločil premagati vse
prepreke in zmagati celo nad samo naravo.«
117 »Medtem je bil po pismih iz Rima obveščen, da je bila provinca Numidija dodeljena Mari-
ju, o čigar izvolitvi za konzula je bil izvedel že prej. Vse to ga je prizadelo bolj, kot bi bilo prav
ali bi se spodobilo; ni mogel zadrževati solz ne brzdati jezika in za moža, ki je bil naravnost
izjemen v drugih pogledih, je vse preveč mehkužno prenašal razočaranje. Nekateri so njego-
vo nejevoljo pripisovali ošabnosti, drugi so menili, da je bila žalitev prehuda za plemenite-
ga duha, mnogi pa, da je razlog tičal v dejstvu, da mu je bila že gotova zmaga iztrgana iz rok.
Sam pa zagotovo vem, da ga je dosti bolj kot njemu storjena krivica mučila Mariju izkazana
čast in da bi ga veliko manj prizadelo, ko bi njemu odvzeto provinco namesto Mariju dode-
lili komu drugemu.«
cognoverat, tamen spe patrandi belli, si eius oppidi potitus foret, omnis asperitates
supervadere ac naturam etiam vincere adgreditur.116
V kratki sekvenci notranjega žarišča, žariščevalec je Metel, ki jo signa-
lizira izraz spes – »upanje«, je izpostavljena njegova osredotočenost na pa-
trandum bellum – vojno in njen morebitni konec (ožariščenec), kar žari-
ščevalec sam pogojuje z vsebino pogojnika si eius oppidi potitus foret; kljub
prevedku, ki sugerira, da je tudi nadaljevanje citata del sekvence notranje-
ga žarišča (»odločil se je premagati ...«), precej nevtralni izraz adgredi oz.
aggredi (pristopiti/lotiti se) ne dopušča nujno te razlage, čeprav pomensko
vsebuje tudi namero; pripovedovalec je pri nevtralnem izrazu aggredi žari-
ščevalsko bolj prisoten, celotno sekvenco omnis asperitates supervadere ac
naturam etiam vincere adgreditur pa lahko razumemo kot izraz naklonje-
ne obravnave Metela, čeprav ga kasneje v polemiki s tujimi mnenji, izraže-
nimi v sekundarnem žariščevalskem kotu, ocenjuje negativno:
82.2–3 interim Roma per litteras certior fit provinciam Numidiam Mario da-
tam; nam consulem factum ante acceperat. quibus rebus supra bonum aut
honestum perculsus neque lacrumas tenere neque moderari linguam, vir
egregius in aliis artibus nimis molliter aegritudinem pati. quam rem alii in super-
biam vortebant, alii bonum ingenium contumelia adcensum esse, multi quod iam parta
victoria ex manibus eriperetur. nobis satis cognitum est illum magis honore Mari
quam iniuria sua excruciatum, neque tam anxie laturum fuisse, si adempta
provincia alii quam Mario traderetur.117
V citiranem odlomku se ponavlja situacija, kakršno smo zabeležili tudi
v Katilinovi zaroti, ko pripovedovalec polemizira (gl. str. 124) s tretjeoseb-
nim mnenjem, izraženim v sekundarnem žariščevalskem kotu; v tem pri-
meru najdemo tri sekvence (tretjeosebnega) notranjega žarišča:
– quam rem alii in superbiam vortebant;
– alii bonum ingenium contumelia adcensum esse /vortebant/;
116 »Ko je Metel to izvedel (da se je Jugurta umaknil z ostanki svoje vojske v Talo, mesto v pu-
ščavi, op. prev.), se je, čeprav je vedel, da se med Talo in najbližjo reko razprostira petdeset
milj suhe puščave, v upanju, da bo z osvojitvijo mesta vojno končal, odločil premagati vse
prepreke in zmagati celo nad samo naravo.«
117 »Medtem je bil po pismih iz Rima obveščen, da je bila provinca Numidija dodeljena Mari-
ju, o čigar izvolitvi za konzula je bil izvedel že prej. Vse to ga je prizadelo bolj, kot bi bilo prav
ali bi se spodobilo; ni mogel zadrževati solz ne brzdati jezika in za moža, ki je bil naravnost
izjemen v drugih pogledih, je vse preveč mehkužno prenašal razočaranje. Nekateri so njego-
vo nejevoljo pripisovali ošabnosti, drugi so menili, da je bila žalitev prehuda za plemenite-
ga duha, mnogi pa, da je razlog tičal v dejstvu, da mu je bila že gotova zmaga iztrgana iz rok.
Sam pa zagotovo vem, da ga je dosti bolj kot njemu storjena krivica mučila Mariju izkazana
čast in da bi ga veliko manj prizadelo, ko bi njemu odvzeto provinco namesto Mariju dode-
lili komu drugemu.«
