Page 212 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 212
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
locare, vigilias ipse circumire, non tam diffidentia futurum quae imperavisset,
quam uti militibus exaequatus cum imperatore labor volentibus esset. et sane
Marius illoque aliisque temporibus Iugurthini belli pudore magis quam malo
exercitum coercebat.133
Tu se znova pokaže precejšen kontrast med Metelom, ki je vojsko ob-
vladoval s strogo disciplino (45.1: inter ambitionem saevitiamque), in Ma-
rijem, ki je v vojakih zbudil čut za čast (100.5: pudore exercitum coercebat).
Tudi tu beležimo že dobro znano pripovedovalčevo prakso, da določena
vprašanja zastavlja skozi notranji žariščevalski kot tretjeosebnega, nezna-
nega žariščevalca:
100.5 quod multi per ambitionem fieri aiebant: alii /quod/ a pueritia consuetam
duritiam et alia, quae ceteri miserias vocant, voluptati habuisse; nisi tamen res publi-
ca pariter atque saevissumo imperio bene atque decore gesta.134
V obeh sekvencah notranjega žarišča, pri katerih je žariščevalec neki
neznani kolektiv, sta predstavljeni mnenji, ki Marijeve slike sicer ne spre-
menita bistveno, ker sta vsebinsko usklajeni z njegovo podobo iz 85.31–38;
bolj pomenljivo je, da ti dve sekvenci notranjega žarišča pripovedovalec iz-
koristi kot vsebinsko iztočnico za Marijevo obrambo, ki jo utemelji na vir-
tus v okviru res militaris, pri tem pa mu ni treba ugovarjati na temeljni oči-
tek Mariju – ambitio.
Kljub temu bralcu ne more uiti ironija momenta, ko se predzadnja,
»marijevska« faza vojne z Jugurto v pripovedi konča s toposom de fortu-
na: naključje je rešilo generalovo nepremišljenost in prineslo slavo Mariju
(94.7: sic forte conrecta Mari temeritas gloriam ex culpa invenit), poveljni-
ku, ki je na bojnem polju nadomestil Metela, ki je bil skozi vso svojo kam-
panjo osredotočen zgolj na vojaške operacije in si prizadeval za čim prejšnje
končpanje vojne, ne da bi se zanašal na fortuna.
95.1–114.4: Sula
Konec Marijeve faze v vojni zaznamuje formalna predstavitev Sule;
vprašanje, ali podatek o Sulevem prihodu v rimski tabor ravno med temi
133 »Bil je vedno oborožen in na preži in od svojih mož je zahteval isto. Enako dosledno je dal
utrjevati tabore, kakor je ravnal na pohodih; k vratom je na stražo postavljal kohorte legij,
pred tabor konjenico pomožnih čet, druge pa razporedil po utrdbah na nasipu. Osebno je
nadzoroval straže, pa ne ker jim ne bi zaupal, da ne bodo izpolnjevali njegovih ukazov, tem-
več zato, da bi se vojaki počutili enaki njihovemu poveljniku in tem bolj voljno prenašali na-
pore. Prav res je Marij v tem in drugih obdobjih vojne z Jugurto vojsko obvladoval prej s ču-
tom za čast kakor s strogo disciplino.«
134 »Mnogi so govorili, da je tako ravnal iz častihlepja, spet drugi, da je bil že od otroštva vajen
trdega življenja in da mu je bilo to, kar se drugim zdi muka, njemu v veselje. Vsekakor je za
državo delal vsaj tako dobro in primerno, kakor če bi poveljeval z najbolj krutimi ukazi.«
locare, vigilias ipse circumire, non tam diffidentia futurum quae imperavisset,
quam uti militibus exaequatus cum imperatore labor volentibus esset. et sane
Marius illoque aliisque temporibus Iugurthini belli pudore magis quam malo
exercitum coercebat.133
Tu se znova pokaže precejšen kontrast med Metelom, ki je vojsko ob-
vladoval s strogo disciplino (45.1: inter ambitionem saevitiamque), in Ma-
rijem, ki je v vojakih zbudil čut za čast (100.5: pudore exercitum coercebat).
Tudi tu beležimo že dobro znano pripovedovalčevo prakso, da določena
vprašanja zastavlja skozi notranji žariščevalski kot tretjeosebnega, nezna-
nega žariščevalca:
100.5 quod multi per ambitionem fieri aiebant: alii /quod/ a pueritia consuetam
duritiam et alia, quae ceteri miserias vocant, voluptati habuisse; nisi tamen res publi-
ca pariter atque saevissumo imperio bene atque decore gesta.134
V obeh sekvencah notranjega žarišča, pri katerih je žariščevalec neki
neznani kolektiv, sta predstavljeni mnenji, ki Marijeve slike sicer ne spre-
menita bistveno, ker sta vsebinsko usklajeni z njegovo podobo iz 85.31–38;
bolj pomenljivo je, da ti dve sekvenci notranjega žarišča pripovedovalec iz-
koristi kot vsebinsko iztočnico za Marijevo obrambo, ki jo utemelji na vir-
tus v okviru res militaris, pri tem pa mu ni treba ugovarjati na temeljni oči-
tek Mariju – ambitio.
Kljub temu bralcu ne more uiti ironija momenta, ko se predzadnja,
»marijevska« faza vojne z Jugurto v pripovedi konča s toposom de fortu-
na: naključje je rešilo generalovo nepremišljenost in prineslo slavo Mariju
(94.7: sic forte conrecta Mari temeritas gloriam ex culpa invenit), poveljni-
ku, ki je na bojnem polju nadomestil Metela, ki je bil skozi vso svojo kam-
panjo osredotočen zgolj na vojaške operacije in si prizadeval za čim prejšnje
končpanje vojne, ne da bi se zanašal na fortuna.
95.1–114.4: Sula
Konec Marijeve faze v vojni zaznamuje formalna predstavitev Sule;
vprašanje, ali podatek o Sulevem prihodu v rimski tabor ravno med temi
133 »Bil je vedno oborožen in na preži in od svojih mož je zahteval isto. Enako dosledno je dal
utrjevati tabore, kakor je ravnal na pohodih; k vratom je na stražo postavljal kohorte legij,
pred tabor konjenico pomožnih čet, druge pa razporedil po utrdbah na nasipu. Osebno je
nadzoroval straže, pa ne ker jim ne bi zaupal, da ne bodo izpolnjevali njegovih ukazov, tem-
več zato, da bi se vojaki počutili enaki njihovemu poveljniku in tem bolj voljno prenašali na-
pore. Prav res je Marij v tem in drugih obdobjih vojne z Jugurto vojsko obvladoval prej s ču-
tom za čast kakor s strogo disciplino.«
134 »Mnogi so govorili, da je tako ravnal iz častihlepja, spet drugi, da je bil že od otroštva vajen
trdega življenja in da mu je bilo to, kar se drugim zdi muka, njemu v veselje. Vsekakor je za
državo delal vsaj tako dobro in primerno, kakor če bi poveljeval z najbolj krutimi ukazi.«
