Page 210 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 210
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Graecas didici: parum placebat eas discere, quippe quae ad virtutem doctori-
bus nihil profuerant. at illa multo optuma rei publicae doctus sum: hostem fe-
rire, praesidia agitare, nihil metuere nisi turpem famam, hiemem et aestatem
iuxta pati, humi requiescere, eodem tempore inopiam et laborem tolerare. /.../
haec atque alia talia maiores vostri faciundo seque remque publicam celebra-
vere. quis nobilitas freta, ipsa dissimilis moribus, nos illorum aemulos conte-
mnit et omnis honores non ex merito, sed quasi debitos a vobis repetit. cete-
rum homines superbissumi procul errant. maiores eorum omnia quae licebat
illis reliquere: divitias, imagines, memoriam sui praeclaram; virtutem non re-
liquere, neque poterant: ea sola neque datur dono neque accipitur.128
Ta samokarakterizacija vsebuje predvsem topose iz vojaškega okolja in
ga torej z virtus povezuje le v kontekstu res militaris.129 Pomenljivo je, da v
tej karakterizaciji odmevajo zelo podobne ideje kot v Katilinovi karakte-
rizaciji (prim. C. 5.3: corpus patiens inediae, algoris, vigiliae supra quam cu-
iquam credibile est).
Pomembno je, da Marij o najpomembnejši trenutno pristni temi, vojni
z Jugurto, spregovori šele ob koncu govora: primum omnium de Numidia
bonum habete animum, Quirites. (85.45). Pri tem se iz njegovih besed v zve-
zi z vojno izluščita zlasti dve nezanemarljivi dejstvi: svojo vojno strategijo
Marij utemeljuje na tesnem sodelovanju s skupino, ki mu je pomagala k po-
litičnemu uspehu, plebs, in jo v tem duhu tudi naslavlja: quam ob rem vos,
quibus militaris aetas est, adnitimini mecum ... (85.47). Drugo pomembno
dejstvo pa je, da Marij svoj vojaški uspeh zavestno utemeljuje tudi na ele-
mentu sreče in se opira na bogove: et profecto dis iuvantibus omnia matura
sunt: victoria, praeda, laus (85.48). To se ujema z vzorcem, ki ga je pripove-
dovalec zgradil že v uvodnih poglavjih o Mariju: proinde quae animo agita-
bat, fretus dis ageret, fortunam quam saepissime experiretur (63.1).
V primerjavi z obravnavo nadaljevanja vojne, zlasti obleganja Kapse,
Marijeve besede, da so skrbi glede vojne odveč (85.45), delujejo maloda-
128 »Ne izražam se izbrano, kajti za to mi je kaj malo mar. Krepost je očitna sama po sebi – izu-
metničenost koristi le njim, da z besedičenjem prikrijejo svoje sramotno početje. Tudi grške
književnosti se nisem učil: ni se mi ljubilo z njo ukvarjati, ko pa vendar tudi učiteljem ni nič
kaj prida pomagala do kreposti. Izučil pa sem se vsega tistega, kar najbolj koristi državi: pobi-
ti sovražnika, stati na straži, čutiti strah le pred sramoto, prenašati tako vročino kakor mraz,
počivati na tleh, vzdržati pomanjkanje in napore obenem. /.../ S takšnimi in podobnimi de-
janji so vaši proslavili sebe in državo. Prav na to se opira plemstvo, sámo povsem drugačnih
navad, nas pa, ki si prizadevamo za podobno, zaničuje; zase zahteva časti, pa ne od zaslug, ne,
pričakuje jih od vas, kakor da jim jih dolgujete. A ti prevzetneži so se hudo ušteli. Njihovi oče-
tje so jim zapustili vse mogoče: bogastvo, podobe prednikov, slaven spomin. Kreposti, te pa
jim niso zapustili, ker je tudi niso mogli: kreposti ni mogoče ne dati v dar ne prejeti.«
129 C. D. Gilbert, Marius and Fortuna, CQ 67 (1973), 104–105.
Graecas didici: parum placebat eas discere, quippe quae ad virtutem doctori-
bus nihil profuerant. at illa multo optuma rei publicae doctus sum: hostem fe-
rire, praesidia agitare, nihil metuere nisi turpem famam, hiemem et aestatem
iuxta pati, humi requiescere, eodem tempore inopiam et laborem tolerare. /.../
haec atque alia talia maiores vostri faciundo seque remque publicam celebra-
vere. quis nobilitas freta, ipsa dissimilis moribus, nos illorum aemulos conte-
mnit et omnis honores non ex merito, sed quasi debitos a vobis repetit. cete-
rum homines superbissumi procul errant. maiores eorum omnia quae licebat
illis reliquere: divitias, imagines, memoriam sui praeclaram; virtutem non re-
liquere, neque poterant: ea sola neque datur dono neque accipitur.128
Ta samokarakterizacija vsebuje predvsem topose iz vojaškega okolja in
ga torej z virtus povezuje le v kontekstu res militaris.129 Pomenljivo je, da v
tej karakterizaciji odmevajo zelo podobne ideje kot v Katilinovi karakte-
rizaciji (prim. C. 5.3: corpus patiens inediae, algoris, vigiliae supra quam cu-
iquam credibile est).
Pomembno je, da Marij o najpomembnejši trenutno pristni temi, vojni
z Jugurto, spregovori šele ob koncu govora: primum omnium de Numidia
bonum habete animum, Quirites. (85.45). Pri tem se iz njegovih besed v zve-
zi z vojno izluščita zlasti dve nezanemarljivi dejstvi: svojo vojno strategijo
Marij utemeljuje na tesnem sodelovanju s skupino, ki mu je pomagala k po-
litičnemu uspehu, plebs, in jo v tem duhu tudi naslavlja: quam ob rem vos,
quibus militaris aetas est, adnitimini mecum ... (85.47). Drugo pomembno
dejstvo pa je, da Marij svoj vojaški uspeh zavestno utemeljuje tudi na ele-
mentu sreče in se opira na bogove: et profecto dis iuvantibus omnia matura
sunt: victoria, praeda, laus (85.48). To se ujema z vzorcem, ki ga je pripove-
dovalec zgradil že v uvodnih poglavjih o Mariju: proinde quae animo agita-
bat, fretus dis ageret, fortunam quam saepissime experiretur (63.1).
V primerjavi z obravnavo nadaljevanja vojne, zlasti obleganja Kapse,
Marijeve besede, da so skrbi glede vojne odveč (85.45), delujejo maloda-
128 »Ne izražam se izbrano, kajti za to mi je kaj malo mar. Krepost je očitna sama po sebi – izu-
metničenost koristi le njim, da z besedičenjem prikrijejo svoje sramotno početje. Tudi grške
književnosti se nisem učil: ni se mi ljubilo z njo ukvarjati, ko pa vendar tudi učiteljem ni nič
kaj prida pomagala do kreposti. Izučil pa sem se vsega tistega, kar najbolj koristi državi: pobi-
ti sovražnika, stati na straži, čutiti strah le pred sramoto, prenašati tako vročino kakor mraz,
počivati na tleh, vzdržati pomanjkanje in napore obenem. /.../ S takšnimi in podobnimi de-
janji so vaši proslavili sebe in državo. Prav na to se opira plemstvo, sámo povsem drugačnih
navad, nas pa, ki si prizadevamo za podobno, zaničuje; zase zahteva časti, pa ne od zaslug, ne,
pričakuje jih od vas, kakor da jim jih dolgujete. A ti prevzetneži so se hudo ušteli. Njihovi oče-
tje so jim zapustili vse mogoče: bogastvo, podobe prednikov, slaven spomin. Kreposti, te pa
jim niso zapustili, ker je tudi niso mogli: kreposti ni mogoče ne dati v dar ne prejeti.«
129 C. D. Gilbert, Marius and Fortuna, CQ 67 (1973), 104–105.
