Page 203 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 203
Bellum Iugurthinum
malodane vse pripovedi, ki sledi, tj. konfliktom z Metelom, ki Marijevi am-
bicioznosti stoji na poti s svojo oholostjo in ošabnostjo, »hibo vsega plem-
stva« (64.1 contemptor animus et superbia, commune nobilitatis malum):
64.2 itaque primum conmotus insolita re mirari eius consilium et quasi per
amicitiam monere, ne tam prava inciperet neu super fortunam animum ge-
reret: non omnia omnibus cupiunda esse, debere illi res suas satis placere; po-
stremo caveret id petere a populo Romano, quod illi iure negaretur.107
Ta odlomek bralca od univerzalne virtus na bojnem polju vrne k stran-
karskim razprtijam; od tega trenutka naprej sta vojna v Afriki in razredni
boj v Rimu tesno povezana, obe temi pa sta z nenehnim preskakovanjem z
enega prizorišča zapleteni v težko ločljiv vzorec.
Vendar pa je, ne glede na karakterizacijo, ki vodi k izgradnji Marijeve-
ga lika v popolno podobo hominis novi,108 njegova reakcija na Metelove za-
držke glede njegove kandidature – napačna. O tem pripovedovalec ne pu-
sti nobenega dvoma: njegova posebej izpostavljena lastnost gloriae cupido
se izkaže kot hiba, ki mu narekuje, da na poti k svojemu cilju izbira tudi
manj plemenita sredstva, kot je denimo spletkarsko rovarjenje proti Mete-
lu v stikih s pretendentom za numidijski prestol Gaudo, ki ga pripovedova-
lec opiše v precej obsežnem pasusu (65.1–5); v tej luči Marijeva gloriae cu-
pido ne odstopa dosti od Jugurtove – ali Katilinove –, le specifične okoli-
ščine Marijevega političnega vzpona ustvarjajo vtis, da ima njegova gloriae
cupido večjo legitimno podlago.109 Vendar pa pripovedovalec o Marijevi ča-
stihlepnosti ne ustvarja nobenih iluzij: nanjo povsem jasno opozori v trdi-
tvi, da ga je »kasneje povsem prevzelo častihlepje« (63.6: postea ambitione
praeceps datus est); čeprav ima pri uresničevanju ambicij popolno zaslom-
bo v ljudstvu, ki se zavzema za homines novi (zlasti po Mamilijevi komisiji,
65.5), je na njegovih prizadevanjih vendar tudi madež – ambitio.
V tej epizodi se potemtakem oba protagonista pokažeta tudi kot po-
polno nasprotje pozitivnega spektra virtus: Metel, ki je, kot že rečeno, ne-
značilno pošten predstavnik aristokracije (43.5, gl. zgoraj), je obremenjen
s superbia, Marij pa, ki je sicer industrius, probus, militiae magna scientia,
animus belli ingens itd., se takrat, ko per virtutem svoje poklicne kariere ne
107 »Sprva se je torej (Metel, op. prev.) presenečen nad nenavadno prošnjo (da bi Marija odpu-
stil iz službe in mu dovolil kandidaturo za konzula, op. prev.) čudil njegovi nameri, ter ga
prijateljsko opomnil, naj se ne začenja nečesa tako izkrivljenega, saj vendar ne smejo kar vsi
stremeti k vsemu; s svojim trenutnim položajem bi torej moral biti povsem zadovoljen, vse-
kakor pa bi ne smel od rimskega ljudstva zahtevati česa takega, do česar nima nobene pravi-
ce.«
108 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 73.
109 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 49.
malodane vse pripovedi, ki sledi, tj. konfliktom z Metelom, ki Marijevi am-
bicioznosti stoji na poti s svojo oholostjo in ošabnostjo, »hibo vsega plem-
stva« (64.1 contemptor animus et superbia, commune nobilitatis malum):
64.2 itaque primum conmotus insolita re mirari eius consilium et quasi per
amicitiam monere, ne tam prava inciperet neu super fortunam animum ge-
reret: non omnia omnibus cupiunda esse, debere illi res suas satis placere; po-
stremo caveret id petere a populo Romano, quod illi iure negaretur.107
Ta odlomek bralca od univerzalne virtus na bojnem polju vrne k stran-
karskim razprtijam; od tega trenutka naprej sta vojna v Afriki in razredni
boj v Rimu tesno povezana, obe temi pa sta z nenehnim preskakovanjem z
enega prizorišča zapleteni v težko ločljiv vzorec.
Vendar pa je, ne glede na karakterizacijo, ki vodi k izgradnji Marijeve-
ga lika v popolno podobo hominis novi,108 njegova reakcija na Metelove za-
držke glede njegove kandidature – napačna. O tem pripovedovalec ne pu-
sti nobenega dvoma: njegova posebej izpostavljena lastnost gloriae cupido
se izkaže kot hiba, ki mu narekuje, da na poti k svojemu cilju izbira tudi
manj plemenita sredstva, kot je denimo spletkarsko rovarjenje proti Mete-
lu v stikih s pretendentom za numidijski prestol Gaudo, ki ga pripovedova-
lec opiše v precej obsežnem pasusu (65.1–5); v tej luči Marijeva gloriae cu-
pido ne odstopa dosti od Jugurtove – ali Katilinove –, le specifične okoli-
ščine Marijevega političnega vzpona ustvarjajo vtis, da ima njegova gloriae
cupido večjo legitimno podlago.109 Vendar pa pripovedovalec o Marijevi ča-
stihlepnosti ne ustvarja nobenih iluzij: nanjo povsem jasno opozori v trdi-
tvi, da ga je »kasneje povsem prevzelo častihlepje« (63.6: postea ambitione
praeceps datus est); čeprav ima pri uresničevanju ambicij popolno zaslom-
bo v ljudstvu, ki se zavzema za homines novi (zlasti po Mamilijevi komisiji,
65.5), je na njegovih prizadevanjih vendar tudi madež – ambitio.
V tej epizodi se potemtakem oba protagonista pokažeta tudi kot po-
polno nasprotje pozitivnega spektra virtus: Metel, ki je, kot že rečeno, ne-
značilno pošten predstavnik aristokracije (43.5, gl. zgoraj), je obremenjen
s superbia, Marij pa, ki je sicer industrius, probus, militiae magna scientia,
animus belli ingens itd., se takrat, ko per virtutem svoje poklicne kariere ne
107 »Sprva se je torej (Metel, op. prev.) presenečen nad nenavadno prošnjo (da bi Marija odpu-
stil iz službe in mu dovolil kandidaturo za konzula, op. prev.) čudil njegovi nameri, ter ga
prijateljsko opomnil, naj se ne začenja nečesa tako izkrivljenega, saj vendar ne smejo kar vsi
stremeti k vsemu; s svojim trenutnim položajem bi torej moral biti povsem zadovoljen, vse-
kakor pa bi ne smel od rimskega ljudstva zahtevati česa takega, do česar nima nobene pravi-
ce.«
108 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 73.
109 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 49.
