Page 201 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 201
Bellum Iugurthinum
rius legatus cum equitibus),102 vendar njegova »formalna«, karakterizacij-
ska predstavitev sledi šele v poglavjih 63.1–64.6; temu primerno se dru-
ga faza pripovedi o vojni zaključi z motivom spes pacis, namreč z Metelovo
odločitvijo, da med zimo 109/108 pr. Kr. vojsko pošlje v prezimovališča,
sam pa okupira tista mesta v Numidiji, kjer mu je uspelo pridobiti prebival-
stvo na svojo stran (61.1–2). Ko spodleti diplomatski poskus končanja voj-
ne (61.3–62.7), se skozi sekvenco notranjega žarišča vnovič pokažejo Ju-
gurtovi razlogi za njeno nadaljevanje:
62.8–9 igitur Iugurtha, ubi armis virisque et pecunia spoliatus est, quom ipse
ad imperandum Tisidium vocaretur, rursus coepit flectere animum suom et ex mala
conscientia digna timere. denique multis diebus per dubitationem consumptis,
quom modo taedio rerum advorsarum omnia bello potiora duceret, interdum secum ipse
reputaret, quam gravis casus in servitium ex regno foret, multis magnisque praesidiis
nequiquam perditis de integro bellum sumit.103
V teh okoliščinah je Jugurta, žariščevalec odlomka, popoln moralni
poraženec, ki se v zavesti o svoji krivdi boji zaslužene kazni, ki je v tej se-
kvenci ožariščenec:
Iugurtha ... rursus coepit flectere animum suom et ex mala conscien-
tia digna timere
Njegova razmišljanja so v bistvu rekapitulacija njegove usode skozi ves
prvi in drugi del pripovedi o vojni:
/Iugurtha/ quom modo taedio rerum advorsarum omnia bello potio-
ra duceret, interdum secum ipse reputaret, quam gravis casus in servi-
tium ex regno foret
Posledica njegovih odločitev je, da senat vnovič Metelu prisodi provin-
co Numidijo in vojna se nadaljuje: et Romae senatus de provinciis consul-
tus Numidiam Metello decreverat (62.10), čeprav se ustvarja vtis, da je voj-
na de facto že končana in da Jugurta ne predstavlja več nobene prave voja-
ške nevarnosti.
63.1–79.10: Marij – konec Metelovega poveljstva –
zastranitev o Filenih
Poglavja 63.1–65.5 predstavljajo kratko zastranitev, s katero pripovedo-
valec zelo neposredno v pripoved Marija uvede kot pomembnega protago-
102 Poleg 46.7 še v 50.2, 55.5–8, 56.3–5, 57.1, 58.5, 60.5.
103 »Jugurta pa, ki je ostal brez orožja, moštva in denarja, in so ga poklicali v Tizidij po kon-
zulova navodila, je znova začel omahovati; zavest o krivdi ga je navdajala s strahom pred za-
služeno kaznijo. Več dni je okleval, v razočaranju nad nesrečno usodo se je nagibal najprej k
misli, da je vse boljše kakor vojna, nato pa si znova premislil in spoznal, da bi bil padec s kra-
ljevega prestola v sužnost prehud, zato se je naposled kljub ogromnim vloženim sredstvom,
ki so zaman šla v nič, vnovič odločil za vojno.«
rius legatus cum equitibus),102 vendar njegova »formalna«, karakterizacij-
ska predstavitev sledi šele v poglavjih 63.1–64.6; temu primerno se dru-
ga faza pripovedi o vojni zaključi z motivom spes pacis, namreč z Metelovo
odločitvijo, da med zimo 109/108 pr. Kr. vojsko pošlje v prezimovališča,
sam pa okupira tista mesta v Numidiji, kjer mu je uspelo pridobiti prebival-
stvo na svojo stran (61.1–2). Ko spodleti diplomatski poskus končanja voj-
ne (61.3–62.7), se skozi sekvenco notranjega žarišča vnovič pokažejo Ju-
gurtovi razlogi za njeno nadaljevanje:
62.8–9 igitur Iugurtha, ubi armis virisque et pecunia spoliatus est, quom ipse
ad imperandum Tisidium vocaretur, rursus coepit flectere animum suom et ex mala
conscientia digna timere. denique multis diebus per dubitationem consumptis,
quom modo taedio rerum advorsarum omnia bello potiora duceret, interdum secum ipse
reputaret, quam gravis casus in servitium ex regno foret, multis magnisque praesidiis
nequiquam perditis de integro bellum sumit.103
V teh okoliščinah je Jugurta, žariščevalec odlomka, popoln moralni
poraženec, ki se v zavesti o svoji krivdi boji zaslužene kazni, ki je v tej se-
kvenci ožariščenec:
Iugurtha ... rursus coepit flectere animum suom et ex mala conscien-
tia digna timere
Njegova razmišljanja so v bistvu rekapitulacija njegove usode skozi ves
prvi in drugi del pripovedi o vojni:
/Iugurtha/ quom modo taedio rerum advorsarum omnia bello potio-
ra duceret, interdum secum ipse reputaret, quam gravis casus in servi-
tium ex regno foret
Posledica njegovih odločitev je, da senat vnovič Metelu prisodi provin-
co Numidijo in vojna se nadaljuje: et Romae senatus de provinciis consul-
tus Numidiam Metello decreverat (62.10), čeprav se ustvarja vtis, da je voj-
na de facto že končana in da Jugurta ne predstavlja več nobene prave voja-
ške nevarnosti.
63.1–79.10: Marij – konec Metelovega poveljstva –
zastranitev o Filenih
Poglavja 63.1–65.5 predstavljajo kratko zastranitev, s katero pripovedo-
valec zelo neposredno v pripoved Marija uvede kot pomembnega protago-
102 Poleg 46.7 še v 50.2, 55.5–8, 56.3–5, 57.1, 58.5, 60.5.
103 »Jugurta pa, ki je ostal brez orožja, moštva in denarja, in so ga poklicali v Tizidij po kon-
zulova navodila, je znova začel omahovati; zavest o krivdi ga je navdajala s strahom pred za-
služeno kaznijo. Več dni je okleval, v razočaranju nad nesrečno usodo se je nagibal najprej k
misli, da je vse boljše kakor vojna, nato pa si znova premislil in spoznal, da bi bil padec s kra-
ljevega prestola v sužnost prehud, zato se je naposled kljub ogromnim vloženim sredstvom,
ki so zaman šla v nič, vnovič odločil za vojno.«
