Page 200 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 200
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
lika; Medtem ko je Metel kot žariščevalec povsem osredotočen na dejanja
nasprotnika, kar je izraženo v nevtralnem izrazu videt in na vojno, kar je
izraženo v razumski dejavnosti statuit, je Jugurta ob njegovih potezah za-
skrbljen in svoje upe polaga v beg – v spopad je le še prisiljen, sicer pa svoje
možnosti vidi le še v begu pred rimsko vojsko.
V Rimu, ravno nasprotno, je po novicah o uspešni Metelovi kampanji
vtis sloge še okrepljen, tokrat povsem v nasprotju s krizno dikcijo odlomka
30.1–2 po novici o Avlovem porazu:
55.1–2 Interim Romae gaudium ingens ortum cognitis Metelli rebus, ut
seque et exercitum more maiorum gereret, in advorso loco victor tamen vir-
tute fuisset, hostium agro potiretur, Iugurtham magnificum ex Albini socor-
dia spem salutis in solitudine aut fuga coegisset habere. itaque senatus ob ea
feliciter acta dis inmortalibus supplicia decernere; civitas, trepida antea et sol-
licita de belli eventu, laeta agere; de Metello fama praeclara esse.100
Metelova vojaška kampanja v Numidiji je opisana v obsežnem pasusu v
zelo stvarni dikciji z malo nihanji v pripovednem tonu, izmenjava med Me-
telovim, Jugurtovim in pripovedovalčevim pripovednim žariščem bralca
vodi predvsem skozi Jugurtov psihološki propad v tej drugi fazi vojne; pri-
poved o Metelu vseskozi ostaja znotraj okvirov izhodiščne karakterizacije
v okviru virtus, ki pa jo pripovedovalec vendar kvalificira tudi v kontekstu
njegovega odnosa do nižjih razredov, kar pomembno zaznamuje njegov od-
nos z njegovim podrejenim, Marijem:
64.1 Igitur ubi Marius haruspicis dicta eodem intendere videt, quo cupi-
do animi hortabatur, ab Metello petundi gratia missionem rogat. quoi qua-
mquam virtus, gloria atque alia optanda bonis superabant, tamen inerat con-
temptor animus et superbia, commune nobilitatis malum.101
Marij se v pripovedi o Metelovih vojaških akcijah sicer pojavlja vsesko-
zi v bolj ali manj bežnih omembah, prvič že v 46.7 (in postremo C. Ma-
100 »Medtem je v Rimu zavladalo neizmerno veselje ob novicah o Metelovih dejanjih, o tem,
kako je je s svojo vojsko pokazal vso krepost prednikov, kako je zahvaljujoč svojim sposob-
nostim slavil zmago kljub neugodnim razmeram na bojišču, kako je osvojil sovražnikovo
ozemlje, kako je Jugurto, ki je postal prevzeten ob Albinovi nesposobnosti, prisilil, da išče
rešitev v puščavi ali na begu. Zaradi vseh teh uspehov je senat odredil zahvalne daritve bo-
govom; državljani, ki so prej trepetali v negotovosti glede izida vojne, je navdalo veselje, Me-
telova slava pa se je širila daleč naokrog.«
101 »Ko pa je Marij videl, da svečenikove besede merijo prav v tisto smer, kamor ga je vleklo srce,
je prosil Metela za odpust, da bi se mogel potegovati za konzulat. Metel pa, ki so ga odliko-
vale krepost, slava in mnoge druge lastnosti, ki jih cenijo pošteni ljudje, je bil vendar v duhu
tudi zaničevalen in ošaben, kar je sicer nasploh hiba plemstva.«
lika; Medtem ko je Metel kot žariščevalec povsem osredotočen na dejanja
nasprotnika, kar je izraženo v nevtralnem izrazu videt in na vojno, kar je
izraženo v razumski dejavnosti statuit, je Jugurta ob njegovih potezah za-
skrbljen in svoje upe polaga v beg – v spopad je le še prisiljen, sicer pa svoje
možnosti vidi le še v begu pred rimsko vojsko.
V Rimu, ravno nasprotno, je po novicah o uspešni Metelovi kampanji
vtis sloge še okrepljen, tokrat povsem v nasprotju s krizno dikcijo odlomka
30.1–2 po novici o Avlovem porazu:
55.1–2 Interim Romae gaudium ingens ortum cognitis Metelli rebus, ut
seque et exercitum more maiorum gereret, in advorso loco victor tamen vir-
tute fuisset, hostium agro potiretur, Iugurtham magnificum ex Albini socor-
dia spem salutis in solitudine aut fuga coegisset habere. itaque senatus ob ea
feliciter acta dis inmortalibus supplicia decernere; civitas, trepida antea et sol-
licita de belli eventu, laeta agere; de Metello fama praeclara esse.100
Metelova vojaška kampanja v Numidiji je opisana v obsežnem pasusu v
zelo stvarni dikciji z malo nihanji v pripovednem tonu, izmenjava med Me-
telovim, Jugurtovim in pripovedovalčevim pripovednim žariščem bralca
vodi predvsem skozi Jugurtov psihološki propad v tej drugi fazi vojne; pri-
poved o Metelu vseskozi ostaja znotraj okvirov izhodiščne karakterizacije
v okviru virtus, ki pa jo pripovedovalec vendar kvalificira tudi v kontekstu
njegovega odnosa do nižjih razredov, kar pomembno zaznamuje njegov od-
nos z njegovim podrejenim, Marijem:
64.1 Igitur ubi Marius haruspicis dicta eodem intendere videt, quo cupi-
do animi hortabatur, ab Metello petundi gratia missionem rogat. quoi qua-
mquam virtus, gloria atque alia optanda bonis superabant, tamen inerat con-
temptor animus et superbia, commune nobilitatis malum.101
Marij se v pripovedi o Metelovih vojaških akcijah sicer pojavlja vsesko-
zi v bolj ali manj bežnih omembah, prvič že v 46.7 (in postremo C. Ma-
100 »Medtem je v Rimu zavladalo neizmerno veselje ob novicah o Metelovih dejanjih, o tem,
kako je je s svojo vojsko pokazal vso krepost prednikov, kako je zahvaljujoč svojim sposob-
nostim slavil zmago kljub neugodnim razmeram na bojišču, kako je osvojil sovražnikovo
ozemlje, kako je Jugurto, ki je postal prevzeten ob Albinovi nesposobnosti, prisilil, da išče
rešitev v puščavi ali na begu. Zaradi vseh teh uspehov je senat odredil zahvalne daritve bo-
govom; državljani, ki so prej trepetali v negotovosti glede izida vojne, je navdalo veselje, Me-
telova slava pa se je širila daleč naokrog.«
101 »Ko pa je Marij videl, da svečenikove besede merijo prav v tisto smer, kamor ga je vleklo srce,
je prosil Metela za odpust, da bi se mogel potegovati za konzulat. Metel pa, ki so ga odliko-
vale krepost, slava in mnoge druge lastnosti, ki jih cenijo pošteni ljudje, je bil vendar v duhu
tudi zaničevalen in ošaben, kar je sicer nasploh hiba plemstva.«
