Page 199 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 199
Bellum Iugurthinum
Vtis se še okrepi v naslednji sekvenci notranjega žarišča, pri kateri je ža-
riščevalec znova Jugurta; njegova stališča se med Metelovo kampanjo dra-
matično spremenijo, najprej od spletkarskega podkupovanja proti ugotovi-
tvi, da je postal žrtev podobne strategije, kot si jo je bil sprva zamislil sam:
48.1 Iugurtha ubi Metelli dicta cum factis conposuit ac se suis artibus tempta-
ri animadvortit, quippe quoi verbis pax nuntiabatur, ceterum re bellum asperrumum
erat, urbs maxuma alienata, ager hostibus cognitus, animi popularium temptati, coac-
tus rerum necessitudine statuit armis certare.97
V obeh navedenih primerih signalizatorji premika (atributivno zname-
nje) v pripovednem gledišču diffidere rebus suis, »je bil v negotovosti«, ani-
madvortit, »je opazil«, Jugurto vse bolj potiskajo v vlogo nemočnega opa-
zovalca dogajanja, medtem ko Metel, ravno nasprotno, ostaja tisti, ki dikti-
ra tempo vojne. Ta vtis se nadaljuje tudi v obsežnem odlomku pripovedi o
napornem spopadu pri reki Mutulu (48.3–53.8):
54.5 Igitur Metellus, ubi videt etiam tum regis animum ferocem esse, bellum renovari,
quod nisi ex illius lubidine geri non posset, praeterea inicum certamen sibi cum hostibus, mi-
nore detrimento illos vinci quam suos vincere, statuit non proeliis neque in acie sed alio more
bellum gerundum.98
54.7–9 quae negotia multo magis quam proelium male pugnatum ab suis regem terrebant;
quippe, quoius spes omnis in fuga sita erat, sequi cogebatur et, qui sua loca defendere
nequiverat, in alienis bellum gerere.99
V vsakem primeru je signalizator premika pripovednega žarišča zgovo-
ren že sam po sebi:
Metellus ubi videt etiam tum regis animum ferocem esse ... statuit ...
alio more bellum gerundum
quae negotia ... regem terrebant; quippe quioius spes omnis in fuga
sita erat
V obeh sekvencah notranjega žarišča se ponavlja motiv spes pacis, na ka-
terega smo že opozorili, vendar med obema žariščevalcema zija velika raz-
97 »Jugurta je primerjal Metelove besede in dejanja in spoznal, da je proti njemu usmerjena
njegova lastna taktika: obljubljali so mu namreč mir, v resnici pa je divjala vojna v polnem
zamahu, največje mesto je bilo v tujih rokah, deželo je nadziral sovražnik, ljudstvo ga ni več
podpiralo. V teh razmerah se je bil prisiljen odločiti za spopad.«
98 »Ko je torej Metel videl, da kralj še naprej ostaja bojevit in da se vojna vnovič razplamteva,
pa čeprav samo po volji kralja, da gre za boj s podrejenim sovražnikom, ki pa bi jim bil poraz
vendar v manjšo škodo kakor njegovim zmaga, se je namesto spopadov v urejenih oddelkih
odločil za nov način vojskovanja«
99 »Ti ukrepi so kralja skrbeli precej bolj kot to, da so se njegovi v spopadu slabo odrezali, zla-
sti še, ker je vse svoje upe stavil na beg, zdaj pa je bil prisiljen slediti sovražniku, še več, ker si
ni mogel izbirati obrambnih položajev, se je moral z njim spopadati na neugodnem terenu.«
Vtis se še okrepi v naslednji sekvenci notranjega žarišča, pri kateri je ža-
riščevalec znova Jugurta; njegova stališča se med Metelovo kampanjo dra-
matično spremenijo, najprej od spletkarskega podkupovanja proti ugotovi-
tvi, da je postal žrtev podobne strategije, kot si jo je bil sprva zamislil sam:
48.1 Iugurtha ubi Metelli dicta cum factis conposuit ac se suis artibus tempta-
ri animadvortit, quippe quoi verbis pax nuntiabatur, ceterum re bellum asperrumum
erat, urbs maxuma alienata, ager hostibus cognitus, animi popularium temptati, coac-
tus rerum necessitudine statuit armis certare.97
V obeh navedenih primerih signalizatorji premika (atributivno zname-
nje) v pripovednem gledišču diffidere rebus suis, »je bil v negotovosti«, ani-
madvortit, »je opazil«, Jugurto vse bolj potiskajo v vlogo nemočnega opa-
zovalca dogajanja, medtem ko Metel, ravno nasprotno, ostaja tisti, ki dikti-
ra tempo vojne. Ta vtis se nadaljuje tudi v obsežnem odlomku pripovedi o
napornem spopadu pri reki Mutulu (48.3–53.8):
54.5 Igitur Metellus, ubi videt etiam tum regis animum ferocem esse, bellum renovari,
quod nisi ex illius lubidine geri non posset, praeterea inicum certamen sibi cum hostibus, mi-
nore detrimento illos vinci quam suos vincere, statuit non proeliis neque in acie sed alio more
bellum gerundum.98
54.7–9 quae negotia multo magis quam proelium male pugnatum ab suis regem terrebant;
quippe, quoius spes omnis in fuga sita erat, sequi cogebatur et, qui sua loca defendere
nequiverat, in alienis bellum gerere.99
V vsakem primeru je signalizator premika pripovednega žarišča zgovo-
ren že sam po sebi:
Metellus ubi videt etiam tum regis animum ferocem esse ... statuit ...
alio more bellum gerundum
quae negotia ... regem terrebant; quippe quioius spes omnis in fuga
sita erat
V obeh sekvencah notranjega žarišča se ponavlja motiv spes pacis, na ka-
terega smo že opozorili, vendar med obema žariščevalcema zija velika raz-
97 »Jugurta je primerjal Metelove besede in dejanja in spoznal, da je proti njemu usmerjena
njegova lastna taktika: obljubljali so mu namreč mir, v resnici pa je divjala vojna v polnem
zamahu, največje mesto je bilo v tujih rokah, deželo je nadziral sovražnik, ljudstvo ga ni več
podpiralo. V teh razmerah se je bil prisiljen odločiti za spopad.«
98 »Ko je torej Metel videl, da kralj še naprej ostaja bojevit in da se vojna vnovič razplamteva,
pa čeprav samo po volji kralja, da gre za boj s podrejenim sovražnikom, ki pa bi jim bil poraz
vendar v manjšo škodo kakor njegovim zmaga, se je namesto spopadov v urejenih oddelkih
odločil za nov način vojskovanja«
99 »Ti ukrepi so kralja skrbeli precej bolj kot to, da so se njegovi v spopadu slabo odrezali, zla-
sti še, ker je vse svoje upe stavil na beg, zdaj pa je bil prisiljen slediti sovražniku, še več, ker si
ni mogel izbirati obrambnih položajev, se je moral z njim spopadati na neugodnem terenu.«
