Page 197 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 197
Bellum Iugurthinum
Kam natanko meri pripovedovalec v problematični trditvi sed bono
vinci satius est, je vprašanje, ki zahteva posebno obširno razpravo,91 vendar
je sporočilo v kontekstu lubido precej jasno; Grakha sta bila neuspešna iz
razloga, na katerega Memij, ki je odio infestus nobilitati, ne pomisli: v svo-
jem boju proti optimatom sta izbirala nepravilna sredstva, ker so bili tudi
njuni vzgibi nepravi. Vendar pa ekskurz o konfliktu med družbenimi slo-
ji na tej točki vsebinsko še ni razrešen, nasprotno; Grakha sta bila neuspe-
šna, ker so nobiles proti njunemu gibanju vpregli ves možen aparat (42.1 so-
cios ac nomen Latinum), najbolj pa viteze, ki jih je morebitno zavezništvo
z aristokracijo odtujilo ljudstvu (42.1 interdum per equites Romanos, quos
spes societatis a plebe dimoverat). Ekskurz tako zgolj beleži zgodnjo fazo hi-
storičnega ciklusa, med katero je vladajoča nobilitas zatrla poskus revolu-
cije; vprašanje razrednega boja in še posebej vloge vitezov v tem konfliktu
je tako odloženo na kasnejšo pripoved, tj. o Mariju in njegovem konzula-
tu (65.1ss.).
43.1–62.10: Metel
Podobno kot je ekskurz o Afriki predstavljal prvo vsebinsko cezuro
med časom pred vojno in nastopom prvega rimskega poveljnika, drugi ek-
skurz o strankarskih razprtijah v Rimu predstavlja naslednjo vsebinsko ce-
zuro: nastop novega generala Metela.92 V tem delu pripovedi je vsa pozor-
nost osredotočena na vojno pod novim poveljnikom, pomemben Leitmo-
tiv pripovedi o vojni pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, spes pacis; po
sramotni epizodi s predajo pri Sutulu, ki je poudarjeno izražena v aliteraciji
v 43.1 (post Auli foedus exercitusque nostri foedam fugam ...), pripovedova-
lec zavzame povsem novo, optimistično držo.93 Ta je izražena skozi sekven-
co notranjega žarišča, ki se je pripovedovalec tesno oklepa, vendar skoznjo
raziskuje splošno klimo, povezano z Metelom:
43.5 itaque ex sententia omnibus rebus paratis conpositisque in Numidiam
proficiscitur, magna spe civium quom propter artis bonas tum maxume quod advor-
sum divitias invictum animum gerebat et avaritia magistratuum ante id tempus in Nu-
midia nostrae opes contusae hostiumque auctae erant.94
91 Prim. J. Christes, Sed bono vinci satius est (Iug. 42,3). Sallust über die Auseinandersetzung
der Nobilität mit den Gracchen, G 109 (2002); B. Latta, Sallusts Einstellung zu den Gra-
cchen im Spiegel des sog. Parteienexkurses, Maia 42 (1990).
92 T. Wiedemann, Sallust‘s ‚Jugurtha‘: Concord, Discord and the Digressions, Greece & Rome
40/1 (1993), 50.
93 K. Vretska, Studien zu Sallusts »Bellum Iugurthinum«, Wien 1955, 58.
94 »Ko je bilo torej vse pripravljeno, kakor si je zamislil, je (Metel, op. prev.) odpotoval v Nu-
midijo; pričakovanja državljanov ob tem so bila velika, tako zaradi njegovih dobrih lastnosti
Kam natanko meri pripovedovalec v problematični trditvi sed bono
vinci satius est, je vprašanje, ki zahteva posebno obširno razpravo,91 vendar
je sporočilo v kontekstu lubido precej jasno; Grakha sta bila neuspešna iz
razloga, na katerega Memij, ki je odio infestus nobilitati, ne pomisli: v svo-
jem boju proti optimatom sta izbirala nepravilna sredstva, ker so bili tudi
njuni vzgibi nepravi. Vendar pa ekskurz o konfliktu med družbenimi slo-
ji na tej točki vsebinsko še ni razrešen, nasprotno; Grakha sta bila neuspe-
šna, ker so nobiles proti njunemu gibanju vpregli ves možen aparat (42.1 so-
cios ac nomen Latinum), najbolj pa viteze, ki jih je morebitno zavezništvo
z aristokracijo odtujilo ljudstvu (42.1 interdum per equites Romanos, quos
spes societatis a plebe dimoverat). Ekskurz tako zgolj beleži zgodnjo fazo hi-
storičnega ciklusa, med katero je vladajoča nobilitas zatrla poskus revolu-
cije; vprašanje razrednega boja in še posebej vloge vitezov v tem konfliktu
je tako odloženo na kasnejšo pripoved, tj. o Mariju in njegovem konzula-
tu (65.1ss.).
43.1–62.10: Metel
Podobno kot je ekskurz o Afriki predstavljal prvo vsebinsko cezuro
med časom pred vojno in nastopom prvega rimskega poveljnika, drugi ek-
skurz o strankarskih razprtijah v Rimu predstavlja naslednjo vsebinsko ce-
zuro: nastop novega generala Metela.92 V tem delu pripovedi je vsa pozor-
nost osredotočena na vojno pod novim poveljnikom, pomemben Leitmo-
tiv pripovedi o vojni pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, spes pacis; po
sramotni epizodi s predajo pri Sutulu, ki je poudarjeno izražena v aliteraciji
v 43.1 (post Auli foedus exercitusque nostri foedam fugam ...), pripovedova-
lec zavzame povsem novo, optimistično držo.93 Ta je izražena skozi sekven-
co notranjega žarišča, ki se je pripovedovalec tesno oklepa, vendar skoznjo
raziskuje splošno klimo, povezano z Metelom:
43.5 itaque ex sententia omnibus rebus paratis conpositisque in Numidiam
proficiscitur, magna spe civium quom propter artis bonas tum maxume quod advor-
sum divitias invictum animum gerebat et avaritia magistratuum ante id tempus in Nu-
midia nostrae opes contusae hostiumque auctae erant.94
91 Prim. J. Christes, Sed bono vinci satius est (Iug. 42,3). Sallust über die Auseinandersetzung
der Nobilität mit den Gracchen, G 109 (2002); B. Latta, Sallusts Einstellung zu den Gra-
cchen im Spiegel des sog. Parteienexkurses, Maia 42 (1990).
92 T. Wiedemann, Sallust‘s ‚Jugurtha‘: Concord, Discord and the Digressions, Greece & Rome
40/1 (1993), 50.
93 K. Vretska, Studien zu Sallusts »Bellum Iugurthinum«, Wien 1955, 58.
94 »Ko je bilo torej vse pripravljeno, kakor si je zamislil, je (Metel, op. prev.) odpotoval v Nu-
midijo; pričakovanja državljanov ob tem so bila velika, tako zaradi njegovih dobrih lastnosti
