Page 15 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 15
Uvod
je močno upoštevala npr. I. de Jong pri preučevanju Homerja,11 vendar Ge-
nettova razmejitev na »qui voit« in »qui parle« v bistvu zadošča.
Velika prednost Genettovega modela je, da poleg perceptivnega vklju-
čuje tudi kognitivni vidik: poleg jasno opredeljene glediščne točke, s katere
je pripoved trenutno predstavljena, namreč opredeljuje tudi »kaj kdo ve«.
Pri notranjem gledišču (interna fokalizacija) je to védenje, omejeno na neki
lik, pri zunanjem oz. nevezanem gledišču pa je to védenje omejeno zgolj
na (vsevednega) pripovedovalca. Pri kognitivnem aspektu fokalizacije tako
postane pomembna tudi časovna strategija – torej ne le »kaj kdo ve«, tem-
več tudi »kdaj in kaj kdo ve«, v tem oziru pa postane posebnega pomena
tudi vloga bralca, saj pripovedovalec taktično odmerja informacije in jih
razporeja, nekatere pa celo v celoti izpusti.
Z naratološko analizo poljubnega besedila je torej moč razmeroma na-
tančno razbrati in preučiti tisto, kar opazi tudi sodobni bralec in česar
učinke zaznava zavedno ali nezavedno, namreč razporeditev argumentov,
bodisi v samem pripovednem korpusu bodisi v različnih zastranitvah ipd.,
nihanje v pripovednem kotu, od pripovedovalčevega kota do kota neko-
ga, ki govori, misli, opazuje, čuti ipd. Vse te bolj ali manj jasno opredelje-
ne tehnike dramatično vplivajo na bralčevo zavest, vendar je seveda samo-
umevno, da je v tem procesu udeležen tudi sam bralec, ki na nekaterih di-
egetskih ravninah sodeluje kot sprejemnik – bodisi kot tisti, ki se mu pri-
poveduje bodisi kot implicirani bralec, torej tudi sam skupek idej, nagnjenj
in nazorov.
Namen naratološkega pristopa k besedilu je torej najprej korekcija ne-
katerih zmotnih mnenj: ne toliko o avtorju kot o impliciranem avtorju –
torej Salustiju kot konglomeratu idej, nazorov, osebnih izkušenj, ter prispe-
vati k novemu razumevanju krajših, vsebinsko bolj angažiranih zgodovin-
skih antičnih besedil, ki jih ne smemo razumeti zgolj v smislu avtorjevega
samovoljnega razpolaganja z zgodovinsko materijo temveč kot izraz težnje,
da bi bil ob določenih vsebinskih korekcijah ter čim manj opaznih pripove-
dnih tehnikah dosežen kolikor le mogoče trajen pripovedni učinek.
Na koncu tega vsebinskega uvoda naj za morebitnega bralca dodamo
še nekaj formalnih pojasnil. Delo je predvsem filološkega značaja in name-
njeno klasičnemu jezikoslovcu, ne toliko lingvistu kot literarnemu teoreti-
ku. Bistvenega pomena za to razpravo je zato neposredna analiza besedila,
brez katere si razmišljanja o pripovedovalcu in nihanju pripovednega gledi-
šča oz. žariščenja ne moremo predstavljati. Brez citiranih bolj ali manj ob-
11 I. De Jong, Narrators and Focalizers: The Presentation of the Story in the Iliad, Amsterdam
1987.
je močno upoštevala npr. I. de Jong pri preučevanju Homerja,11 vendar Ge-
nettova razmejitev na »qui voit« in »qui parle« v bistvu zadošča.
Velika prednost Genettovega modela je, da poleg perceptivnega vklju-
čuje tudi kognitivni vidik: poleg jasno opredeljene glediščne točke, s katere
je pripoved trenutno predstavljena, namreč opredeljuje tudi »kaj kdo ve«.
Pri notranjem gledišču (interna fokalizacija) je to védenje, omejeno na neki
lik, pri zunanjem oz. nevezanem gledišču pa je to védenje omejeno zgolj
na (vsevednega) pripovedovalca. Pri kognitivnem aspektu fokalizacije tako
postane pomembna tudi časovna strategija – torej ne le »kaj kdo ve«, tem-
več tudi »kdaj in kaj kdo ve«, v tem oziru pa postane posebnega pomena
tudi vloga bralca, saj pripovedovalec taktično odmerja informacije in jih
razporeja, nekatere pa celo v celoti izpusti.
Z naratološko analizo poljubnega besedila je torej moč razmeroma na-
tančno razbrati in preučiti tisto, kar opazi tudi sodobni bralec in česar
učinke zaznava zavedno ali nezavedno, namreč razporeditev argumentov,
bodisi v samem pripovednem korpusu bodisi v različnih zastranitvah ipd.,
nihanje v pripovednem kotu, od pripovedovalčevega kota do kota neko-
ga, ki govori, misli, opazuje, čuti ipd. Vse te bolj ali manj jasno opredelje-
ne tehnike dramatično vplivajo na bralčevo zavest, vendar je seveda samo-
umevno, da je v tem procesu udeležen tudi sam bralec, ki na nekaterih di-
egetskih ravninah sodeluje kot sprejemnik – bodisi kot tisti, ki se mu pri-
poveduje bodisi kot implicirani bralec, torej tudi sam skupek idej, nagnjenj
in nazorov.
Namen naratološkega pristopa k besedilu je torej najprej korekcija ne-
katerih zmotnih mnenj: ne toliko o avtorju kot o impliciranem avtorju –
torej Salustiju kot konglomeratu idej, nazorov, osebnih izkušenj, ter prispe-
vati k novemu razumevanju krajših, vsebinsko bolj angažiranih zgodovin-
skih antičnih besedil, ki jih ne smemo razumeti zgolj v smislu avtorjevega
samovoljnega razpolaganja z zgodovinsko materijo temveč kot izraz težnje,
da bi bil ob določenih vsebinskih korekcijah ter čim manj opaznih pripove-
dnih tehnikah dosežen kolikor le mogoče trajen pripovedni učinek.
Na koncu tega vsebinskega uvoda naj za morebitnega bralca dodamo
še nekaj formalnih pojasnil. Delo je predvsem filološkega značaja in name-
njeno klasičnemu jezikoslovcu, ne toliko lingvistu kot literarnemu teoreti-
ku. Bistvenega pomena za to razpravo je zato neposredna analiza besedila,
brez katere si razmišljanja o pripovedovalcu in nihanju pripovednega gledi-
šča oz. žariščenja ne moremo predstavljati. Brez citiranih bolj ali manj ob-
11 I. De Jong, Narrators and Focalizers: The Presentation of the Story in the Iliad, Amsterdam
1987.
