Page 192 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 192
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
da za besedilom govora stoji kak dejanski dokument,72 ne moremo mimo
pomembnega opažanja, da so si namreč temeljne ideje Memijevega govo-
ra in pripovedovalčeve ideje iz zastranitve o strankarstvu v Rimu (41.1–
42.5) zelo blizu.
Oba odlomka »uokvirjata« razvoj dogajanja v drugem letu vojne, v ka-
terem beležimo podobno psihološko »sliko« kot v prvem letu vojne po
obleganju Cirte: po Memijevem govoru (natančneje posvetili v nadaljeva-
nju), ki ne ostane brez učinka, je prva Jugurtova reakcija »strah in negoto-
vost zaradi slabe vesti« (32.5: at Cassius ... ad Iugurtham proficiscitur eique
timido et ex conscientia diffidenti rebus suis ...), kar pa se znova spremeni
na skupščini v Rimu, ki se je udeleži na povabilo pretorja Lucija Kasija –
vnovič se ponovi topos de avaritia, ko Jugurta podkupi ljudskega tribnuna
Gaja Memija. Vrhunec pripovedi o avaritia nobilitatis v začetni fazi vojne
pa je epizoda o atentatu na Numidijca Masivo, ki je kot Masinisov vnuk
na prigovarjanje konzula Spurija Albina (konzulat v drugem letu vojne)
skušal uveljaviti pravico do numidijskega prestola (35.1–10); na maloda-
ne diametralni sredini odlomka 30.1–42.5 beležimo pomembno sekven-
co notranjega žarišča, ki je tako rekoč slogan konflikta med aristokracijo
in populari:73
35.10 et ipse paucis diebus eodem profectus est, iussus a senatu Italia decede-
re. sed postquam Roma egressus est, fertur saepe eo tacitus respiciens postre-
mo dixisse: ‚urbem venalem et mature perituram, si emptorem invenerit.‘74
V nekoliko paradoksalni ugotovitvi – mesto je vendar kupca že našlo
–,75 žariščevalec Jugurta povzame topos de avaritia v ugotovitvi, ki je potr-
ditev tistega, kar je bil slišal od rimskih prijateljev pri Numantiji (8.1: Ro-
mae omnia venalia esse). Moment povzemajo tudi drugi avtorji,76 vendar
je ob primerjavi z odlomkom 8.1 njegova dramatična vrednost več kot na-
ključna, čeprav se pripovedovalec avtorizaciji momenta odreče z razprši-
tvijo pripovednega žarišča na neimenovanega kolektivnega žariščevalca v
konstrukciji NCI, ki je izražen v nevtralnem izrazu fertur (»baje«):
fertur /sc. Iugurtha/ saepe eo tacitus respiciens postremo dixisse: urbem
venalem et mature perituram, si emptorem invenerit
72 Prim. R. Syme, Sallust, 156.
73 J. Hellegouarc‘h, Vrbem venalem … (Sall., »Iug.« 35,10), Bulletin Budé 2 (1990), 165.
74 »Tudi sam se je na ukaz senata, da mora zapustiti Italijo, v nekaj dneh odpravil na isto pot.
Ko je zapustil Rim, se je bojda večkrat v tišini ozrl in nasposled dejal: ‚Da, to mesto je napro-
daj in če bo našlo kupca, bo kmalu propadlo ...‘ «
75 J. Hellegouarc‘h, n. d., 163.
76 Liv. Per. 64: Cum periclitaretur causam capitis dicere, clam profugit et cedens urbe fertur dixis-
se: O urbem venalem et cito perituram si emptorem invenerit!
da za besedilom govora stoji kak dejanski dokument,72 ne moremo mimo
pomembnega opažanja, da so si namreč temeljne ideje Memijevega govo-
ra in pripovedovalčeve ideje iz zastranitve o strankarstvu v Rimu (41.1–
42.5) zelo blizu.
Oba odlomka »uokvirjata« razvoj dogajanja v drugem letu vojne, v ka-
terem beležimo podobno psihološko »sliko« kot v prvem letu vojne po
obleganju Cirte: po Memijevem govoru (natančneje posvetili v nadaljeva-
nju), ki ne ostane brez učinka, je prva Jugurtova reakcija »strah in negoto-
vost zaradi slabe vesti« (32.5: at Cassius ... ad Iugurtham proficiscitur eique
timido et ex conscientia diffidenti rebus suis ...), kar pa se znova spremeni
na skupščini v Rimu, ki se je udeleži na povabilo pretorja Lucija Kasija –
vnovič se ponovi topos de avaritia, ko Jugurta podkupi ljudskega tribnuna
Gaja Memija. Vrhunec pripovedi o avaritia nobilitatis v začetni fazi vojne
pa je epizoda o atentatu na Numidijca Masivo, ki je kot Masinisov vnuk
na prigovarjanje konzula Spurija Albina (konzulat v drugem letu vojne)
skušal uveljaviti pravico do numidijskega prestola (35.1–10); na maloda-
ne diametralni sredini odlomka 30.1–42.5 beležimo pomembno sekven-
co notranjega žarišča, ki je tako rekoč slogan konflikta med aristokracijo
in populari:73
35.10 et ipse paucis diebus eodem profectus est, iussus a senatu Italia decede-
re. sed postquam Roma egressus est, fertur saepe eo tacitus respiciens postre-
mo dixisse: ‚urbem venalem et mature perituram, si emptorem invenerit.‘74
V nekoliko paradoksalni ugotovitvi – mesto je vendar kupca že našlo
–,75 žariščevalec Jugurta povzame topos de avaritia v ugotovitvi, ki je potr-
ditev tistega, kar je bil slišal od rimskih prijateljev pri Numantiji (8.1: Ro-
mae omnia venalia esse). Moment povzemajo tudi drugi avtorji,76 vendar
je ob primerjavi z odlomkom 8.1 njegova dramatična vrednost več kot na-
ključna, čeprav se pripovedovalec avtorizaciji momenta odreče z razprši-
tvijo pripovednega žarišča na neimenovanega kolektivnega žariščevalca v
konstrukciji NCI, ki je izražen v nevtralnem izrazu fertur (»baje«):
fertur /sc. Iugurtha/ saepe eo tacitus respiciens postremo dixisse: urbem
venalem et mature perituram, si emptorem invenerit
72 Prim. R. Syme, Sallust, 156.
73 J. Hellegouarc‘h, Vrbem venalem … (Sall., »Iug.« 35,10), Bulletin Budé 2 (1990), 165.
74 »Tudi sam se je na ukaz senata, da mora zapustiti Italijo, v nekaj dneh odpravil na isto pot.
Ko je zapustil Rim, se je bojda večkrat v tišini ozrl in nasposled dejal: ‚Da, to mesto je napro-
daj in če bo našlo kupca, bo kmalu propadlo ...‘ «
75 J. Hellegouarc‘h, n. d., 163.
76 Liv. Per. 64: Cum periclitaretur causam capitis dicere, clam profugit et cedens urbe fertur dixis-
se: O urbem venalem et cito perituram si emptorem invenerit!
