Page 193 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 193
Bellum Iugurthinum
Jugurtov žariščevalski kot je tako pozicioniran znotraj sekundarnega
žariščevalskega kota, ki ga ni mogoče pripisati konkretnemu žariščevalcu,
kar je, kot smo že pokazali, ustaljena praksa poročanja dogajanj, katerih hi-
storična avtorizacija je nemogoča ali pa omogoča polemičen ugovor pripo-
vedovalca.77
Strateška pozicija trditve, ki opisuje popolno porušenje ravnotežja med
družbenimi sloji in popolno dekadenco najvišjih slojev,78 je tudi najniž-
ja moralna točka prvega obdobja vojne, pri katerem je pozornost pripove-
dovalca še vedno v večji meri usmerjena na dogajanje v Rimu, kolikor sme-
mo sklepati po zelo sumarnem orisu Albinovih vojaških prizadevanj v 37.
poglavju, v katerem najpomembnejši konzulov motiv ostaja politično do-
gajanje v Rimu, še vedno pa se – v sekvenci tretjeosebnega notranjega ža-
rišča, ki ga pripovedovalec ne komentira –, ponavlja tudi topos de avaritia:
36.1–3 Interim Albinus renovato bello conmeatum, stipendium aliaque,
quae militibus usui forent, maturat in Africam portare; ac statim ipse profec-
tus, uti ante comitia, quod tempus haud longe aberat, armis aut deditione aut
quovis modo bellum conficeret. ... ac fuere qui tum Albinum haud ignarum consili
regis existumarent neque ex tanta properantia tam facile tractum bellum socordia ma-
gis quam dolo crederent.79
Vnovič razpršeni žariščevalec, izražen v fuere qui (»bili pa so, ki ...«),
ustvarja vtis, da se je v tistem času oblikoval splošen konsenz o avaritia no-
bilitatis, ki je v tem primeru poosebljena v ožariščencu te sekvence – kon-
zulu Albinu.
To je primeren uvod v drugi del »uokvirjene« pripovedi, kjer se to-
pos avaritiae nadaljuje v epizodi o ponesrečenem poskusu obleganja Sutula
(37.3–38.10), ki se ponesreči najprej zaradi nesposobnosti Albinovega na-
mestnika, brata Avla, potem pa zaradi podkupljivosti vojske:
38.3–7 interea per homines callidos diu noctuque exercitum temptabat, cen-
turiones ducesque turmarum, partim uti transfugerent, conrumpere, alii si-
gno dato locum uti desererent. /.../ sed ex eo numero, quos paulo ante co-
nruptos diximus, cohors una Ligurum cum duabus turmis Thracum et pau-
cis gregariis militibus transiere ad regem, et centurio primi pili tertiae legionis
77 Gl. str. 124.
78 J. Hellegouarc‘h, n. d., 174.
79 »Medtem je Albin ponovno pričel z vojaškimi operacijami in v Afriko v vsej naglici poslal
živež, plače in vse ostalo, kar so vojaki potrebovali; tudi sam je takoj odpotoval, da bi še pred
volitvami, ki niso bile več daleč, bodisi z orožjem bodisi s predajo bodisi na kateri koli dru-
gi način vojno pripeljal h koncu. ... Nekateri so tedaj menili, da je Albin še predobro poznal
kraljeve načrte, zato se po njihovem mnenju vojna po tolikšni začetni vnemi ni mogla tako
zavleči zaradi neučinkovitosti temveč zaradi nečistih računic.«
Jugurtov žariščevalski kot je tako pozicioniran znotraj sekundarnega
žariščevalskega kota, ki ga ni mogoče pripisati konkretnemu žariščevalcu,
kar je, kot smo že pokazali, ustaljena praksa poročanja dogajanj, katerih hi-
storična avtorizacija je nemogoča ali pa omogoča polemičen ugovor pripo-
vedovalca.77
Strateška pozicija trditve, ki opisuje popolno porušenje ravnotežja med
družbenimi sloji in popolno dekadenco najvišjih slojev,78 je tudi najniž-
ja moralna točka prvega obdobja vojne, pri katerem je pozornost pripove-
dovalca še vedno v večji meri usmerjena na dogajanje v Rimu, kolikor sme-
mo sklepati po zelo sumarnem orisu Albinovih vojaških prizadevanj v 37.
poglavju, v katerem najpomembnejši konzulov motiv ostaja politično do-
gajanje v Rimu, še vedno pa se – v sekvenci tretjeosebnega notranjega ža-
rišča, ki ga pripovedovalec ne komentira –, ponavlja tudi topos de avaritia:
36.1–3 Interim Albinus renovato bello conmeatum, stipendium aliaque,
quae militibus usui forent, maturat in Africam portare; ac statim ipse profec-
tus, uti ante comitia, quod tempus haud longe aberat, armis aut deditione aut
quovis modo bellum conficeret. ... ac fuere qui tum Albinum haud ignarum consili
regis existumarent neque ex tanta properantia tam facile tractum bellum socordia ma-
gis quam dolo crederent.79
Vnovič razpršeni žariščevalec, izražen v fuere qui (»bili pa so, ki ...«),
ustvarja vtis, da se je v tistem času oblikoval splošen konsenz o avaritia no-
bilitatis, ki je v tem primeru poosebljena v ožariščencu te sekvence – kon-
zulu Albinu.
To je primeren uvod v drugi del »uokvirjene« pripovedi, kjer se to-
pos avaritiae nadaljuje v epizodi o ponesrečenem poskusu obleganja Sutula
(37.3–38.10), ki se ponesreči najprej zaradi nesposobnosti Albinovega na-
mestnika, brata Avla, potem pa zaradi podkupljivosti vojske:
38.3–7 interea per homines callidos diu noctuque exercitum temptabat, cen-
turiones ducesque turmarum, partim uti transfugerent, conrumpere, alii si-
gno dato locum uti desererent. /.../ sed ex eo numero, quos paulo ante co-
nruptos diximus, cohors una Ligurum cum duabus turmis Thracum et pau-
cis gregariis militibus transiere ad regem, et centurio primi pili tertiae legionis
77 Gl. str. 124.
78 J. Hellegouarc‘h, n. d., 174.
79 »Medtem je Albin ponovno pričel z vojaškimi operacijami in v Afriko v vsej naglici poslal
živež, plače in vse ostalo, kar so vojaki potrebovali; tudi sam je takoj odpotoval, da bi še pred
volitvami, ki niso bile več daleč, bodisi z orožjem bodisi s predajo bodisi na kateri koli dru-
gi način vojno pripeljal h koncu. ... Nekateri so tedaj menili, da je Albin še predobro poznal
kraljeve načrte, zato se po njihovem mnenju vojna po tolikšni začetni vnemi ni mogla tako
zavleči zaradi neučinkovitosti temveč zaradi nečistih računic.«
