Page 189 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 189
Bellum Iugurthinum
Zlasti v slednji sekvenci (Jugurtovega) notranjega žarišča je očitno, da
so njegovi strahovi pred jezo senata in predvsem Skavra v konfliktu z njego-
vimi aspiracijami, izraženimi v namernem odvisniku, in sicer da bi mu pri-
šel v Adherbal v roke, še preden bi se sestal z novimi odposlanci.
Poboj Italcev, ki so sodelovali pri obrambi Cirte in ki so zaradi priso-
tnosti rimskih poslancev pregovorili Aherbala, naj mesto preda (26.1–3),
se tako zdi posledica dveh dejavnikov: najprej inertnosti rimske nobilitas,
ki je šele po Adherbalovem pismu v Afriko poslala izkušene odposlance,
nato pa še Jugurtove naglice, h kateri ga je silil skorajšnji sestanek s Ska-
vrom – vprašanje je, ali bi dal Jugurta italske trgovce pobiti tudi v drugač-
nih okoliščinah.67
Tudi začetek vojne oziroma odločnejše ukrepanje senata je kvalificira-
no skozi dve sekvenci notranjega žarišča; senat namreč poseže po strožjih
ukrepih šele zaradi zavesti o sokrivdi (delicti conscientia) ter iz strahu pred
javnim neodobravanjem (populum timet):
27.3 sed ubi senatus delicti conscientia populum timet ...
Novico o dodelitvi province Kalpurniju in pripravah na vojno Jugurta
sprejme s presenečenjem in v strahu za svoj načrt (contra spem); tu se zno-
va ponovi topos o avaritia nobilitatis, še vedno znotraj Jugurtovega žarišče-
valskega kota:
28.1 at Iugurtha contra spem nuntio accepto, quippe quoi Romae
omnia venire in animo haeserat ...
Že v naslednji sekvenci notranjega žarišča, ki jo spremlja »katilinarij-
ska« karakterizacija, pa se pokaže, da se Jugurta v svojih pričakovanjih še
vedno ne moti:
28.4–5 interim Calpurnius parato exercitu legat sibi homines nobilis factio-
sos, quorum auctoritate quae deliquisset munita fore sperabat. in quis fuit Scaurus,
quoius de natura et habitu supra memoravimus. nam in consule nostro mul-
tae bonaeque artes animi et corporis erant, quas omnis avaritia praepedi-
ebat: patiens laborum, acri ingenio, satis providens, belli haud ignarus, firmis-
sumus contra pericula et invidias.68
67 R. Morstein-Marx, The Alleged Massacre at Cirta and its Consequences (Sallust Bellum Iu-
gurthinum 26–27), CPh 95/4 (2000), 469ss.
68 »Vtem je Kalpurnij zbral vojsko in si izbral podrejene med člani vplivnih družin in politič-
nimi somišljeniki, in sicer v upanju, da bodo s svojim vplivom pomagali zakriti njegove mo-
rebitne napake. Med njimi je bil Skaver, o čigar osebnosti in vedenju sem že sspregovoril. Naš
konzul je namreč premogel številne dobre lastnosti, tako telesne kot tudi duševne, ki pa jih je
vendar dušila lakomnost: dobro je prenašal napore, bil je ostrega duha in daljnoviden, izku-
šen vojak, ki je v nevarnostih in nenadnih okoliščinah znal ohraniti povsem mirno kri.«
Zlasti v slednji sekvenci (Jugurtovega) notranjega žarišča je očitno, da
so njegovi strahovi pred jezo senata in predvsem Skavra v konfliktu z njego-
vimi aspiracijami, izraženimi v namernem odvisniku, in sicer da bi mu pri-
šel v Adherbal v roke, še preden bi se sestal z novimi odposlanci.
Poboj Italcev, ki so sodelovali pri obrambi Cirte in ki so zaradi priso-
tnosti rimskih poslancev pregovorili Aherbala, naj mesto preda (26.1–3),
se tako zdi posledica dveh dejavnikov: najprej inertnosti rimske nobilitas,
ki je šele po Adherbalovem pismu v Afriko poslala izkušene odposlance,
nato pa še Jugurtove naglice, h kateri ga je silil skorajšnji sestanek s Ska-
vrom – vprašanje je, ali bi dal Jugurta italske trgovce pobiti tudi v drugač-
nih okoliščinah.67
Tudi začetek vojne oziroma odločnejše ukrepanje senata je kvalificira-
no skozi dve sekvenci notranjega žarišča; senat namreč poseže po strožjih
ukrepih šele zaradi zavesti o sokrivdi (delicti conscientia) ter iz strahu pred
javnim neodobravanjem (populum timet):
27.3 sed ubi senatus delicti conscientia populum timet ...
Novico o dodelitvi province Kalpurniju in pripravah na vojno Jugurta
sprejme s presenečenjem in v strahu za svoj načrt (contra spem); tu se zno-
va ponovi topos o avaritia nobilitatis, še vedno znotraj Jugurtovega žarišče-
valskega kota:
28.1 at Iugurtha contra spem nuntio accepto, quippe quoi Romae
omnia venire in animo haeserat ...
Že v naslednji sekvenci notranjega žarišča, ki jo spremlja »katilinarij-
ska« karakterizacija, pa se pokaže, da se Jugurta v svojih pričakovanjih še
vedno ne moti:
28.4–5 interim Calpurnius parato exercitu legat sibi homines nobilis factio-
sos, quorum auctoritate quae deliquisset munita fore sperabat. in quis fuit Scaurus,
quoius de natura et habitu supra memoravimus. nam in consule nostro mul-
tae bonaeque artes
ebat: patiens laborum, acri ingenio, satis providens, belli haud ignarus, firmis-
sumus contra pericula et invidias.68
67 R. Morstein-Marx, The Alleged Massacre at Cirta and its Consequences (Sallust Bellum Iu-
gurthinum 26–27), CPh 95/4 (2000), 469ss.
68 »Vtem je Kalpurnij zbral vojsko in si izbral podrejene med člani vplivnih družin in politič-
nimi somišljeniki, in sicer v upanju, da bodo s svojim vplivom pomagali zakriti njegove mo-
rebitne napake. Med njimi je bil Skaver, o čigar osebnosti in vedenju sem že sspregovoril. Naš
konzul je namreč premogel številne dobre lastnosti, tako telesne kot tudi duševne, ki pa jih je
vendar dušila lakomnost: dobro je prenašal napore, bil je ostrega duha in daljnoviden, izku-
šen vojak, ki je v nevarnostih in nenadnih okoliščinah znal ohraniti povsem mirno kri.«
