Page 190 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 190
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Kalpurnij je opisan na povsem enak način kot Jugurta (6.1–2) ali Kati-
lina (5.1–4); njegove eksterne lastnosti in spretnosti v celoti sodijo v polje
virtus, vendar pa ga trditev, da ga je pri uresničevanju potencialov ovirala
lakomnost (avaritia), ter vsebina sekvence notranjega žarišča, katere žari-
ščevalec je sam, postavljata v položaj paradigme avaritiae nobilitatis:
28.4 quorum auctoritate quae deliquisset munita fore sperabat /sc.
Calpurnius/
Kalpurnij v upanju, da bodo nobiles prikrili njegove morebitne napake,
kolaborira z Jugurtovimi nadejanji, da mu bo avaritia nobilitatis pomaga-
la uresničiti načrte; ko Kalpurnij za svoje koruptivne namene pridobi tudi
Skavra (29.2: administer omnium consiliorum adsumitur Scaurus) – ta je
bil med epizodo obleganja Cirte omenjen kot paradigma rimske virtus, ki
bi utegnila ogroziti njegove načrte (25.1–11) –, se v dveh sekvencah notra-
njega žarišča, v katerih je žariščevalec Jugurta, znova okrepi tudi Jugurtova
vera v podkupljivost rimskega plemstva;
29.3 sed Iugurtha primo tantummodo belli moram redimebat, existumans
sese aliquid interim Romae pretio aut gratia effecturum. postea vero quam partici-
pem negoti Scaurum accepit, in maxumam spem adductus recuperandae pacis sta-
tuit cum iis de omnibus pactionibus praesens agere.69
O samem dogajanju v prvem letu vojne pripovedovalec poroča – vsaj
kar zadeva vojaške operacije –, pravzaprav razmeroma malo: v zelo skopem
orisu omeni zgolj, da je Kalpurnij z legijami s Sicilije odrinil v Afriko, si za-
gotovil redno oskrbo, vdrl v Numidijo in brez posebnih težav zavzel nekaj
mest (28.4–7). Bistveno močnejši vtis ustvari psihološki razvoj v prvem
letu vojne, ki se v sekvencah notranjega žarišča od začetne odločnosti sena-
ta vrne v status quo izpred začetka sovražnosti, ključni moment pa je zno-
va avaritia nobilitatis, ki jo v tem primeru poosebljata Kalpurnij in Skaver.
Jugurtovo notranje razpoloženje v tej epizodi zaniha od razočaranja ozi-
roma strahu v prvi sekvenci notranjega žarišča (28.1: 1 at Iugurtha contra
spem) proti posledični pripravljenosti na kompromis (29.3: existumans sese
aliquid ... effecturum) in nazadnje, ob spoznanju o Kalpurnijevi in Skavro-
vi avaritia, proti vnovičnemu optimizmu in samozavesti (29.3: in maxu-
mam spem adductus). Razlog za to je Skavrova tranzicija a virtute ad avari-
tiam, ki je zaključena v 30.2, ko je ravno Skavrova avtoriteta razlog, da se-
nat ob novicah o fingirani predaji ter premirju v Numdiji, ki je posledica
69 »Jugurta si je sprva nameraval kupiti odlog sovražnosti; nadejal se je, da bo v tem času v
Rimu že kaj dosegel bodisi s podkupninami bodisi z uslugami. Toda potem ko se je z njim
spajdašil Skaver, se je v njem prebudilo silno upanje, da lahko doseže premirje; sklenil je to-
rej, da se bo o vseh dogovorih pogajal z Rimljani osebno.«
Kalpurnij je opisan na povsem enak način kot Jugurta (6.1–2) ali Kati-
lina (5.1–4); njegove eksterne lastnosti in spretnosti v celoti sodijo v polje
virtus, vendar pa ga trditev, da ga je pri uresničevanju potencialov ovirala
lakomnost (avaritia), ter vsebina sekvence notranjega žarišča, katere žari-
ščevalec je sam, postavljata v položaj paradigme avaritiae nobilitatis:
28.4 quorum auctoritate quae deliquisset munita fore sperabat /sc.
Calpurnius/
Kalpurnij v upanju, da bodo nobiles prikrili njegove morebitne napake,
kolaborira z Jugurtovimi nadejanji, da mu bo avaritia nobilitatis pomaga-
la uresničiti načrte; ko Kalpurnij za svoje koruptivne namene pridobi tudi
Skavra (29.2: administer omnium consiliorum adsumitur Scaurus) – ta je
bil med epizodo obleganja Cirte omenjen kot paradigma rimske virtus, ki
bi utegnila ogroziti njegove načrte (25.1–11) –, se v dveh sekvencah notra-
njega žarišča, v katerih je žariščevalec Jugurta, znova okrepi tudi Jugurtova
vera v podkupljivost rimskega plemstva;
29.3 sed Iugurtha primo tantummodo belli moram redimebat, existumans
sese aliquid interim Romae pretio aut gratia effecturum. postea vero quam partici-
pem negoti Scaurum accepit, in maxumam spem adductus recuperandae pacis sta-
tuit cum iis de omnibus pactionibus praesens agere.69
O samem dogajanju v prvem letu vojne pripovedovalec poroča – vsaj
kar zadeva vojaške operacije –, pravzaprav razmeroma malo: v zelo skopem
orisu omeni zgolj, da je Kalpurnij z legijami s Sicilije odrinil v Afriko, si za-
gotovil redno oskrbo, vdrl v Numidijo in brez posebnih težav zavzel nekaj
mest (28.4–7). Bistveno močnejši vtis ustvari psihološki razvoj v prvem
letu vojne, ki se v sekvencah notranjega žarišča od začetne odločnosti sena-
ta vrne v status quo izpred začetka sovražnosti, ključni moment pa je zno-
va avaritia nobilitatis, ki jo v tem primeru poosebljata Kalpurnij in Skaver.
Jugurtovo notranje razpoloženje v tej epizodi zaniha od razočaranja ozi-
roma strahu v prvi sekvenci notranjega žarišča (28.1: 1 at Iugurtha contra
spem) proti posledični pripravljenosti na kompromis (29.3: existumans sese
aliquid ... effecturum) in nazadnje, ob spoznanju o Kalpurnijevi in Skavro-
vi avaritia, proti vnovičnemu optimizmu in samozavesti (29.3: in maxu-
mam spem adductus). Razlog za to je Skavrova tranzicija a virtute ad avari-
tiam, ki je zaključena v 30.2, ko je ravno Skavrova avtoriteta razlog, da se-
nat ob novicah o fingirani predaji ter premirju v Numdiji, ki je posledica
69 »Jugurta si je sprva nameraval kupiti odlog sovražnosti; nadejal se je, da bo v tem času v
Rimu že kaj dosegel bodisi s podkupninami bodisi z uslugami. Toda potem ko se je z njim
spajdašil Skaver, se je v njem prebudilo silno upanje, da lahko doseže premirje; sklenil je to-
rej, da se bo o vseh dogovorih pogajal z Rimljani osebno.«
