Page 191 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 191
Bellum Iugurthinum
dogovorov med Jugurto ter Bestijo in Skavrom, ne ukrepa proti Kalpurni-
jevemu kompromitiranemu ravnanju (30.2: ac maxume eos potentia Scau-
ri, quod is auctor et socius Bestiae ferebatur, a vero bonoque inpediebat.). Bra-
lec je tako vseskozi pod vtisom, da regis fautores (25.3), Jugurtovi zavezniki
v Rimu, vseskozi delujejo iz enega in istega vzgiba – avaritia.
30.1–42.5: Memijev govor – drugo leto vojne –
Quaestio Mamilia – strankarstvo v Rimu
Ko Kalpurnijeva dejanja in splošno stanje v Afriki postanejo predmet
javnih razprav v Rimu, postane vojna z Jugurto del socialnega boja med de-
generirano oligarhijo in plebejskim razredom:70 apud plebem gravis invi-
dia, patres solliciti erant (30.1). Simptomatično je, da vladajoča garnitura
– povsem v sozvočju z Jugurtovimi pričakovanji –, še vedno ne ve, kakšno
držo naj zavzame do konzulovih dejanj in fingiranega premirja (30.1: pro-
barentne tantum flagitium an decretum consulis subvorterent, parum con-
stabat); v to dilemo je, kot že rečeno, vnovič pritegnjen Skaver, čigar vpliv
je zdaj celo impedimentum a vero bonoque (30.2), ovira, ki stoji napoti pra-
vičnemu ravnanju.
Pomembna prelomna točka, ali bolje, del prelomne točke v pripovedi,
katere Leitmotiv je avaritia nobilitatis, je nastop tribuna Memija, ki je bil
že ob razpravi v senatu o ukrepih glede obleganja Cirte predstavljen kot vir
acer et infestus potentiae nobilitatis (27.2). Njegov nastop v senatu, eden od
številnih, kakor se izrazi pripovedovalec (30.4: existumavi unam ex tam
multis orationem eius perscribere), je pomemben katalizator pri preobrazbi
tako rekoč minornega zunanjepolitičnega dogodka, vojne z Jugurto, v pr-
vorazredno notranjepolitično temo, konflikt med družbenimi sloji:
30.3 at C. Memmius, quoius de libertate ingeni et odio potentiae nobilitatis
supra diximus, inter dubitationem et moras senatus contionibus populum ad
vindicandum hortari, monere, ne rem publicam, ne libertatem suam desere-
rent, multa superba et crudelia facinora nobilitatis ostendere; prorsus intentus
omni modo plebis animum incendebat.71
Uvodna formulacija Memijevega govora huiusce modis verbi disseruit
nakazuje, da ne gre za verbatim reprodukcijo govora; tudi če domnevamo,
70 K. von Fritz, Sallust and the Attitude of the Roman Nobility at the Time of the Wars aga-
inst Jugurtha, TAPhA 74 (1943), 134.
71 »Gaj Memij, čigar neupogljivega duha in odpor do samovoljnosti plemstva smo že omeni-
li, je med omahovanjem in zavlačevanjem v senatu na ljudskih zborovanjih ljudi spodbujal
k dejanjem, svaril jih je, naj se nikar ne odpovejo svoji državi, svoji svbodi, opozarjal je na
številne ošabne in krute zločine plemstva; skratka, vztrajno je skušal na vse načine razvneti
duha množic.«
dogovorov med Jugurto ter Bestijo in Skavrom, ne ukrepa proti Kalpurni-
jevemu kompromitiranemu ravnanju (30.2: ac maxume eos potentia Scau-
ri, quod is auctor et socius Bestiae ferebatur, a vero bonoque inpediebat.). Bra-
lec je tako vseskozi pod vtisom, da regis fautores (25.3), Jugurtovi zavezniki
v Rimu, vseskozi delujejo iz enega in istega vzgiba – avaritia.
30.1–42.5: Memijev govor – drugo leto vojne –
Quaestio Mamilia – strankarstvo v Rimu
Ko Kalpurnijeva dejanja in splošno stanje v Afriki postanejo predmet
javnih razprav v Rimu, postane vojna z Jugurto del socialnega boja med de-
generirano oligarhijo in plebejskim razredom:70 apud plebem gravis invi-
dia, patres solliciti erant (30.1). Simptomatično je, da vladajoča garnitura
– povsem v sozvočju z Jugurtovimi pričakovanji –, še vedno ne ve, kakšno
držo naj zavzame do konzulovih dejanj in fingiranega premirja (30.1: pro-
barentne tantum flagitium an decretum consulis subvorterent, parum con-
stabat); v to dilemo je, kot že rečeno, vnovič pritegnjen Skaver, čigar vpliv
je zdaj celo impedimentum a vero bonoque (30.2), ovira, ki stoji napoti pra-
vičnemu ravnanju.
Pomembna prelomna točka, ali bolje, del prelomne točke v pripovedi,
katere Leitmotiv je avaritia nobilitatis, je nastop tribuna Memija, ki je bil
že ob razpravi v senatu o ukrepih glede obleganja Cirte predstavljen kot vir
acer et infestus potentiae nobilitatis (27.2). Njegov nastop v senatu, eden od
številnih, kakor se izrazi pripovedovalec (30.4: existumavi unam ex tam
multis orationem eius perscribere), je pomemben katalizator pri preobrazbi
tako rekoč minornega zunanjepolitičnega dogodka, vojne z Jugurto, v pr-
vorazredno notranjepolitično temo, konflikt med družbenimi sloji:
30.3 at C. Memmius, quoius de libertate ingeni et odio potentiae nobilitatis
supra diximus, inter dubitationem et moras senatus contionibus populum ad
vindicandum hortari, monere, ne rem publicam, ne libertatem suam desere-
rent, multa superba et crudelia facinora nobilitatis ostendere; prorsus intentus
omni modo plebis animum incendebat.71
Uvodna formulacija Memijevega govora huiusce modis verbi disseruit
nakazuje, da ne gre za verbatim reprodukcijo govora; tudi če domnevamo,
70 K. von Fritz, Sallust and the Attitude of the Roman Nobility at the Time of the Wars aga-
inst Jugurtha, TAPhA 74 (1943), 134.
71 »Gaj Memij, čigar neupogljivega duha in odpor do samovoljnosti plemstva smo že omeni-
li, je med omahovanjem in zavlačevanjem v senatu na ljudskih zborovanjih ljudi spodbujal
k dejanjem, svaril jih je, naj se nikar ne odpovejo svoji državi, svoji svbodi, opozarjal je na
številne ošabne in krute zločine plemstva; skratka, vztrajno je skušal na vse načine razvneti
duha množic.«
