Page 186 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 186
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
»arheoloških« poglavjih 5.4–16.5 potrebuje navezavo na iztočnico o afri-
škem prostoru, ker pripoved ni osredinjena okrog rimskega posameznika,
kar narekuje ravno toliko geografsko kot zgodovinsko obravnavo: pripo-
vedovalec mora nekje ločeno obravnavati tudi razvojno spiralo državnih
tvorb v Afriki, ki jo lahko navezuje na ustreznega posameznika – Jugurto.
Zaradi ugotovitve o tradiciji nasilnega podrejanja sosednih ljudstev (18.12)
bralec do Jugurte tudi ne goji nobenih pričakovanj – »saj drugega ne more
poznati«.60 Jugurtova samozavest (20.1: certum esse ratus quod ... acceperat)
izvira iz spoznanja o koruptivnosti nobilitas v Rimu; bralec mora na pod-
lagi doslej povedanega z Jugurto deliti njegovo ugotovitev: kakršna je bila
nekoč Kartagina, je sedaj postal Rim.61 Pripoved uvodnih poglavij torej iz-
postavi tri poglavitne teme: vojno, ki je zaenkrat najmanj pomembna, po-
leg nje pa še Jugurtovo virtus in proces njene degeneracije ter avaritia nobi-
litatis, s katero je ta proces neločljivo povezan.62
20.1–29.7: Obleganje Cirte in začetek vojne
Po »ekskurzu« o Afriki se pripovedovalec v pripovedi vrne na točko iz
16.5, neposredno po razdelitvi Mikipsovega kraljestva; del pripovedi, ki smo
ga poimenovali »arheologija«, obravnava naštete razloge za vojno v Numi-
diji, epizoda o obleganju Cirte pa neposredni povod, ki je prav v tako v te-
sni povezavi z Jugurtovim značajem ter njegovimi nadejanji, da bo avaritia
nobilitatis v Rimu pomagala legitimirati njegova dejanja proti Adherbalu.
Pripovedovalec v poglavjih 5.6–20.1, kot že rečeno, opravi celovito tran-
zicijo od Jugurtove virtus do ambitio atque avaritia; ta tranzicija je za razli-
ko od Katiline (gl. opombo 570) popolna. Jugurte namreč pripovedovalec s
svojega zunanjega žariščevalskega kota niti enkrat ne poveže več z virtus; vse
od Hiempsalovega umora ga z virtus povezuje sekundarni žariščevalec, pr-
vič v 15.2, ko je žariščevalec kolektiv (podkupljenih) senatorjev:
15.2: senatus magna pars ... Adherbalis dicta contemnere, Iugurthae
virtutem extollere laudibus
V drugem primeru je žariščevalec Jugurta, ko se pred rimskimi poslan-
ci, ki intervenirajo ob njegovem obleganju Cirte, spominja numantinske
epizode; v obsežni sekvenci notranjega žarišča se v seriji ožariščencev ka-
60 V Katilinovi zaroti, ravno nasprotno, se Katilina nikoli povsem ne odpove svojemu (izkri-
vljenemu) modelu aristokratske virtus – na to kaže njegovo zavračanje sužnjev v organiza-
ciji zarotnikov (C. 44.6) in ne nazadnje njegova junaška smrt (C. 60–61), ki ga vsaj v fizični
manifestaciji virtus rehabilitira.
61 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 40.
62 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 65.
»arheoloških« poglavjih 5.4–16.5 potrebuje navezavo na iztočnico o afri-
škem prostoru, ker pripoved ni osredinjena okrog rimskega posameznika,
kar narekuje ravno toliko geografsko kot zgodovinsko obravnavo: pripo-
vedovalec mora nekje ločeno obravnavati tudi razvojno spiralo državnih
tvorb v Afriki, ki jo lahko navezuje na ustreznega posameznika – Jugurto.
Zaradi ugotovitve o tradiciji nasilnega podrejanja sosednih ljudstev (18.12)
bralec do Jugurte tudi ne goji nobenih pričakovanj – »saj drugega ne more
poznati«.60 Jugurtova samozavest (20.1: certum esse ratus quod ... acceperat)
izvira iz spoznanja o koruptivnosti nobilitas v Rimu; bralec mora na pod-
lagi doslej povedanega z Jugurto deliti njegovo ugotovitev: kakršna je bila
nekoč Kartagina, je sedaj postal Rim.61 Pripoved uvodnih poglavij torej iz-
postavi tri poglavitne teme: vojno, ki je zaenkrat najmanj pomembna, po-
leg nje pa še Jugurtovo virtus in proces njene degeneracije ter avaritia nobi-
litatis, s katero je ta proces neločljivo povezan.62
20.1–29.7: Obleganje Cirte in začetek vojne
Po »ekskurzu« o Afriki se pripovedovalec v pripovedi vrne na točko iz
16.5, neposredno po razdelitvi Mikipsovega kraljestva; del pripovedi, ki smo
ga poimenovali »arheologija«, obravnava naštete razloge za vojno v Numi-
diji, epizoda o obleganju Cirte pa neposredni povod, ki je prav v tako v te-
sni povezavi z Jugurtovim značajem ter njegovimi nadejanji, da bo avaritia
nobilitatis v Rimu pomagala legitimirati njegova dejanja proti Adherbalu.
Pripovedovalec v poglavjih 5.6–20.1, kot že rečeno, opravi celovito tran-
zicijo od Jugurtove virtus do ambitio atque avaritia; ta tranzicija je za razli-
ko od Katiline (gl. opombo 570) popolna. Jugurte namreč pripovedovalec s
svojega zunanjega žariščevalskega kota niti enkrat ne poveže več z virtus; vse
od Hiempsalovega umora ga z virtus povezuje sekundarni žariščevalec, pr-
vič v 15.2, ko je žariščevalec kolektiv (podkupljenih) senatorjev:
15.2: senatus magna pars ... Adherbalis dicta contemnere, Iugurthae
virtutem extollere laudibus
V drugem primeru je žariščevalec Jugurta, ko se pred rimskimi poslan-
ci, ki intervenirajo ob njegovem obleganju Cirte, spominja numantinske
epizode; v obsežni sekvenci notranjega žarišča se v seriji ožariščencev ka-
60 V Katilinovi zaroti, ravno nasprotno, se Katilina nikoli povsem ne odpove svojemu (izkri-
vljenemu) modelu aristokratske virtus – na to kaže njegovo zavračanje sužnjev v organiza-
ciji zarotnikov (C. 44.6) in ne nazadnje njegova junaška smrt (C. 60–61), ki ga vsaj v fizični
manifestaciji virtus rehabilitira.
61 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 40.
62 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 65.
