Page 185 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 185
Bellum Iugurthinum
C. 10.3 igitur primo pecuniae, deinde imperi cu- Iug. postea Phoenices ... pars imperi cupidi-
ne sollicita plebe et aliis novarum re-
pido crevit 19.1 rum avidis ...
Razvojne podobnosti, ki so resda precej bežne, kljub vsemu kažejo spo-
ročilno vrednost: obe »državni« tvorbi sta nastali v nekultiviranem oko-
lju (genus hominum agreste = asperi incultique) in brezzakonju (sine legi-
bus, sine imperio = neque lege aut imperio ... regebantur); po naglem razvo-
ju (brevi creverit = brevi adolevit) pa se pokaže bistvena razlika: medtem
ko so si Rimljani, potem ko so se s svojimi sposobnostmi otresli nevarno-
sti, zaveznike pridobivali magis dandis quam accipiundis beneficiis (C. 6.5),
so si v Afriškem prostoru »vsi, v različnih zavezništvih«, podredili svoje
sosede, bodisi z grožnjami bodisi z orožjem (Romani ... sociis atque amicis
auxilia portabant ≠ utrique alteris freti finitumos armis aut metu sub impe-
rium suum cogere).
V obeh primerih je preobrat oblastiželjnost – imperi cupido; v prime-
ru Katilinove zarote se razgradnja virtus v avaritia in ambitio pojavi v času
Sulove diktature (C. 11.1–12.5); v primeru Jugurte – glede na to, da pripo-
vedovalec nalašč zamolči usodo Kartagine (19.2) –, se ciklus razkroja vir-
tus začne med numantinsko epizodo (7.4–8.1), zaključi pa se šele z dejan-
sko razdelitvijo numantinskega kraljestva na dva dela v 20.1; preobrazba iz
potenciala za virtus v paradigmo sceleris je končana v sekvenci notranjega
žarišča, ki jo nakazujeta dva signalizatorja – contra timorem animi (»v na-
sprotju s svojimi strahovi«) in certum esse ratus (»prepričan, da je res«), ko
se v Jugurti ob spoznanju, da »mu je proti pričakovanjem uspel zločinski
podvig«, utrdi zavest, da je v Rimu vse naprodaj:
20.1 Postquam diviso regno legati Africa decessere et Iugurtha contra timorem
animi praemia sceleris adeptum sese videt, certum esse ratus quod ex amicis apud Nu-
mantiam acceperat, omnia Romae venalia esse, simul et illorum pollicitationibus ad-
census, quos paulo ante muneribus expleverat, in regnum Adherbalis animum
intendit.58
»Zastranitev« o Afriki sodi v tkivo tega preobrazbenega ciklusa in ima
v njem enako funkcijo kot poglavja 6–13 v »razširjenem prologu« v Ka-
tilinovi zaroti – s hoteno (mestoma) podobno dikcijo59 in seveda nujnimi
odstopanji. Strukturna umestitev tega pasusa v obliki zastranitve šele po
58 »Ko so člani komisije razdelili kraljestvo in zapustili Afriko, je Jugurta videl, da se je pro-
ti svojim strahovom uspel polastiti predmeta svojega zločinskega pohlepa. Zdaj je verjel, da
zagotovo drži, kar so mu bili povedali tovariši pri Numantiji, da je namreč v Rimu vse na-
prodaj; vrh tega so mu samozavest vlivale obljube onih, ki jih je nedavno zasul z darovi. Za-
čel se je ozirati proti Adherbalovemu kraljestvu.«
59 T. F. Scanlon, Textual Geography in Sallust‘s The War with Jugurtha, 142.
C. 10.3 igitur primo pecuniae, deinde imperi cu- Iug. postea Phoenices ... pars imperi cupidi-
ne sollicita plebe et aliis novarum re-
pido crevit 19.1 rum avidis ...
Razvojne podobnosti, ki so resda precej bežne, kljub vsemu kažejo spo-
ročilno vrednost: obe »državni« tvorbi sta nastali v nekultiviranem oko-
lju (genus hominum agreste = asperi incultique) in brezzakonju (sine legi-
bus, sine imperio = neque lege aut imperio ... regebantur); po naglem razvo-
ju (brevi creverit = brevi adolevit) pa se pokaže bistvena razlika: medtem
ko so si Rimljani, potem ko so se s svojimi sposobnostmi otresli nevarno-
sti, zaveznike pridobivali magis dandis quam accipiundis beneficiis (C. 6.5),
so si v Afriškem prostoru »vsi, v različnih zavezništvih«, podredili svoje
sosede, bodisi z grožnjami bodisi z orožjem (Romani ... sociis atque amicis
auxilia portabant ≠ utrique alteris freti finitumos armis aut metu sub impe-
rium suum cogere).
V obeh primerih je preobrat oblastiželjnost – imperi cupido; v prime-
ru Katilinove zarote se razgradnja virtus v avaritia in ambitio pojavi v času
Sulove diktature (C. 11.1–12.5); v primeru Jugurte – glede na to, da pripo-
vedovalec nalašč zamolči usodo Kartagine (19.2) –, se ciklus razkroja vir-
tus začne med numantinsko epizodo (7.4–8.1), zaključi pa se šele z dejan-
sko razdelitvijo numantinskega kraljestva na dva dela v 20.1; preobrazba iz
potenciala za virtus v paradigmo sceleris je končana v sekvenci notranjega
žarišča, ki jo nakazujeta dva signalizatorja – contra timorem animi (»v na-
sprotju s svojimi strahovi«) in certum esse ratus (»prepričan, da je res«), ko
se v Jugurti ob spoznanju, da »mu je proti pričakovanjem uspel zločinski
podvig«, utrdi zavest, da je v Rimu vse naprodaj:
20.1 Postquam diviso regno legati Africa decessere et Iugurtha contra timorem
animi praemia sceleris adeptum sese videt, certum esse ratus quod ex amicis apud Nu-
mantiam acceperat, omnia Romae venalia esse, simul et illorum pollicitationibus ad-
census, quos paulo ante muneribus expleverat, in regnum Adherbalis animum
intendit.58
»Zastranitev« o Afriki sodi v tkivo tega preobrazbenega ciklusa in ima
v njem enako funkcijo kot poglavja 6–13 v »razširjenem prologu« v Ka-
tilinovi zaroti – s hoteno (mestoma) podobno dikcijo59 in seveda nujnimi
odstopanji. Strukturna umestitev tega pasusa v obliki zastranitve šele po
58 »Ko so člani komisije razdelili kraljestvo in zapustili Afriko, je Jugurta videl, da se je pro-
ti svojim strahovom uspel polastiti predmeta svojega zločinskega pohlepa. Zdaj je verjel, da
zagotovo drži, kar so mu bili povedali tovariši pri Numantiji, da je namreč v Rimu vse na-
prodaj; vrh tega so mu samozavest vlivale obljube onih, ki jih je nedavno zasul z darovi. Za-
čel se je ozirati proti Adherbalovemu kraljestvu.«
59 T. F. Scanlon, Textual Geography in Sallust‘s The War with Jugurtha, 142.
