Page 14 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 14
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Razmerje med kaj in kako je v zgodovinopisnem besedilu težavno že za-
radi tega, ker je bralec omejen najprej z lastnim znanjem ali neznanjem o
ubesedeni stvarnosti, nato s svojimi nazori in nato še s tem, koliko je – na
najbolj notranji diegetski ravnini –, subtilen sprejemnik različnih pomen-
skih odmikov, nihanj v pripovedi ipd. Pri vprašanju, kaj je ubesedena stvar-
nost in koliko je izkrivljena, dopolnjena ali prerešetana z vrzelmi opušče-
nega gradiva, je seveda besedilo nujno preučevati tudi na zunajtekstualnem
nivoju; kolikor je to mogoče, je treba besedilo primerjati z zunanjimi refe-
rencami, se pravi z deli sodobnikov, kar omogoča primerjavo dejanskih po-
datkov v jedru zgodbe, fabuli, poleg tega pa tudi lociranje tistega, česar bra-
lec zaradi opuščanja podatkov ne more (iz)vedeti.
V primeru Jugurtinske vojne je slednje toliko teže izvedjivo, ker je Salu-
stijevo delo poglavitni vir za opisovani predmet, v primeru Katilinove za-
rote pa so na voljo štirje Ciceronovi govori proti Katilini (In Catilinam),
govora Pro Murena in Pro Sulla ter Askonijevi komentarji k Cicerono-
vim govorom In toga candida, In Pisonem ter Pro Cornelio. Primerjava med
temi različnimi deli, med vključenimi podatki, torej o tem, kaj je ubesede-
no in kaj ne, nam pove veliko o impliciranem avtorju (seveda tudi o pripo-
vedovalcu) – raziskovanje tega, kako je ta stvarnost ubesedena, pa je razi-
skovanje dejavnosti pripovedovalca; glede preučevanja naratoloških aspek-
tov v določenem besedilu, tj. zlasti do naratoloških aspektov v zgodovin-
skem besedilu, velja zadržanost vsaj do te mere, da opažanja posameznih
narativnih konstant v tekstu ne ostanejo brez povezave z realijami znotraj
samega teksta in zunaj njega, tj. da ne postanejo same sebi namen,9 temveč
da se jih poveže z ustreznim zgodovinskim kontekstom. Naratološki pri-
stop k tekstu mora biti torej predvsem (pomožno) hermenevtično orodje k
razlagi zgodovinskih dejstev v besedilu.
Pomemben del naratoloških postopkov je žariščenje, tj. spreminjanje
pripovednega gledišča oz. žarišča. Spreminjanje pripovednega žarišča – od
najbolj notranjega do povsem zunanjega –, je eno poglavitnih sredstev pri-
povedovalca za izražanje »tujih« pogledov na ubesedeno stvarnost, ki se
nemalokrat, če že ne vsakokrat, izkažejo za bistvene. Z izrazom fokalizaci-
ja, žariščenje, je Genette jasneje razmejil problematiko pripovednega gledi-
šča, pri čemer je smiselno uredil vprašanje, od česa je neko pripovedno gle-
dišče odvisno – tj. kdo dejansko »govori« in kdo »vidi«.10 Pri preučeva-
nju fokalizacije se velja posebej omeniti tudi model M. Bal, ki je uvedla še
pojem fokalizatorja, torej tistega, ki vidi oz. ocenjuje. Klasifikacijo M. Bal
9 T. Rood, n. d., 1998.
10 G. Genette, Figures III, Paris 1972.
Razmerje med kaj in kako je v zgodovinopisnem besedilu težavno že za-
radi tega, ker je bralec omejen najprej z lastnim znanjem ali neznanjem o
ubesedeni stvarnosti, nato s svojimi nazori in nato še s tem, koliko je – na
najbolj notranji diegetski ravnini –, subtilen sprejemnik različnih pomen-
skih odmikov, nihanj v pripovedi ipd. Pri vprašanju, kaj je ubesedena stvar-
nost in koliko je izkrivljena, dopolnjena ali prerešetana z vrzelmi opušče-
nega gradiva, je seveda besedilo nujno preučevati tudi na zunajtekstualnem
nivoju; kolikor je to mogoče, je treba besedilo primerjati z zunanjimi refe-
rencami, se pravi z deli sodobnikov, kar omogoča primerjavo dejanskih po-
datkov v jedru zgodbe, fabuli, poleg tega pa tudi lociranje tistega, česar bra-
lec zaradi opuščanja podatkov ne more (iz)vedeti.
V primeru Jugurtinske vojne je slednje toliko teže izvedjivo, ker je Salu-
stijevo delo poglavitni vir za opisovani predmet, v primeru Katilinove za-
rote pa so na voljo štirje Ciceronovi govori proti Katilini (In Catilinam),
govora Pro Murena in Pro Sulla ter Askonijevi komentarji k Cicerono-
vim govorom In toga candida, In Pisonem ter Pro Cornelio. Primerjava med
temi različnimi deli, med vključenimi podatki, torej o tem, kaj je ubesede-
no in kaj ne, nam pove veliko o impliciranem avtorju (seveda tudi o pripo-
vedovalcu) – raziskovanje tega, kako je ta stvarnost ubesedena, pa je razi-
skovanje dejavnosti pripovedovalca; glede preučevanja naratoloških aspek-
tov v določenem besedilu, tj. zlasti do naratoloških aspektov v zgodovin-
skem besedilu, velja zadržanost vsaj do te mere, da opažanja posameznih
narativnih konstant v tekstu ne ostanejo brez povezave z realijami znotraj
samega teksta in zunaj njega, tj. da ne postanejo same sebi namen,9 temveč
da se jih poveže z ustreznim zgodovinskim kontekstom. Naratološki pri-
stop k tekstu mora biti torej predvsem (pomožno) hermenevtično orodje k
razlagi zgodovinskih dejstev v besedilu.
Pomemben del naratoloških postopkov je žariščenje, tj. spreminjanje
pripovednega gledišča oz. žarišča. Spreminjanje pripovednega žarišča – od
najbolj notranjega do povsem zunanjega –, je eno poglavitnih sredstev pri-
povedovalca za izražanje »tujih« pogledov na ubesedeno stvarnost, ki se
nemalokrat, če že ne vsakokrat, izkažejo za bistvene. Z izrazom fokalizaci-
ja, žariščenje, je Genette jasneje razmejil problematiko pripovednega gledi-
šča, pri čemer je smiselno uredil vprašanje, od česa je neko pripovedno gle-
dišče odvisno – tj. kdo dejansko »govori« in kdo »vidi«.10 Pri preučeva-
nju fokalizacije se velja posebej omeniti tudi model M. Bal, ki je uvedla še
pojem fokalizatorja, torej tistega, ki vidi oz. ocenjuje. Klasifikacijo M. Bal
9 T. Rood, n. d., 1998.
10 G. Genette, Figures III, Paris 1972.
