Page 184 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 184
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Tu šele pripovedovalec potegne črto pod Jugurtovo karakterizacijo: Ju-
gurta kot potencial za virtus ni samo labilen, kakor ga je videl Mikipsa, pač
pa je tudi produkt avaritiae med rimsko (!) nobilitas atque homines novi. V
tem smislu gre tudi za karakterizacijo te iste nobilitas.
Zastranitev o Afriki (17.1–19.8) bi zgolj z geografskega ali zgodovinske-
ga stališča lahko tudi izostala: namerni molk o Kartagini razkriva odso-
tnost ambicije po temeljiti zgodovinski in geografski obravnavi, poleg tega
pa glede na trditev o rabi »domnevno Hiempsalovih kartažanskih knjig«
(17.7: uti ex libris Punicis, qui regis Hiempsalis dicebantur) kaže, da ni sesta-
vljena po avtopsiji.54 Pripovedovalec jo uvaja z mislijo res postulare videtur
Africae situm paucis exponere et eas gentis (17.1),55 ki jo navezuje na razmeji-
tev Numidije na dva dela (16.5), pri kateri je znova izpostavljena avaritia –
tokrat poslancev, članov komisije regno dividendo, ki jih je Jugurta s podku-
povanjem – dando et pollicendo (16.3–4) –, pridobil na svojo stran.
Ekskurz deluje kot cezura med predzgodovino konflikta in samim za-
četkom sovražnosti, v katere je nazadnje tudi aktivno vpletena rimska dr-
žava. Razen očitne geografske vrednosti pa določeni (hoteni) izrazni indi-
ci56 namigujejo, da je loci opportunitas pravzaprav sekundarni vzrok za ek-
skurz. Vzporednice med dikcijo »razširjenega prologa 6–13« in ekskur-
zom o Afriki omogočajo sklep, da ima ta ekskurz, kot smo že omenili, v bi-
stvu še vedno »arheološko« funkcijo, primerljivo s funkcijo »razširjenega
prologa 6–13« v Katilinovi zaroti:57
C. 6.1 urbem Romam ... habuere initio Troiani ... Iug. Africam initio habuere Gaetuli et Libyes,
cumque eis Aborigines, genus hominum 18.1 asperi incultique ... ei neque moribus neque
C. 7.3 agreste, sine legibus, sine imperio, liberum lege aut imperio cuiusquam regebantur.
C. atque solutum Iug.
6.4–6 18.11 sed res Persarum brevi adolevit
sed civitas ... brevi creverit Iug.
18.12 deinde utrique alteris freti finitumos ar-
at Romani ... sociis atque amicis auxilia mis aut metu sub imperium suum coge-
portabant ... imperium legitumum, no- re, nomen gloriamque sibi addidere
men imperi regium habebant
in strogo kaznovati Hiempsalovo smrt. Med temi je bil še posebej glasen Emilij Skaver, ple-
menitega rodu in sposoben politik, a lakomen vpliva, časti in bogastva, vendar je znal svoje
pomanjkljivosti dobro skriti. Ko je videl, kako brezsramno in splošno znano je kraljevo pod-
kupovanje, se je zbal, da bi utegnila, kakor se v takšnih primerih pogosto zgodi, ta izprijena
samovolja razsrditi javnost, zato je tokrat obrzdal svoj oblastniški pohlep.«
54 R. Syme, Sallust, 152.
55 Prim. C. 5.9: res ipsa hortari videtur, quoniam de moribus civitatis tempus admonuit ...
56 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 38.
57 T. F. Scanlon, Textual Geography in Sallust‘s The War with Jugurtha, 139ss.
Tu šele pripovedovalec potegne črto pod Jugurtovo karakterizacijo: Ju-
gurta kot potencial za virtus ni samo labilen, kakor ga je videl Mikipsa, pač
pa je tudi produkt avaritiae med rimsko (!) nobilitas atque homines novi. V
tem smislu gre tudi za karakterizacijo te iste nobilitas.
Zastranitev o Afriki (17.1–19.8) bi zgolj z geografskega ali zgodovinske-
ga stališča lahko tudi izostala: namerni molk o Kartagini razkriva odso-
tnost ambicije po temeljiti zgodovinski in geografski obravnavi, poleg tega
pa glede na trditev o rabi »domnevno Hiempsalovih kartažanskih knjig«
(17.7: uti ex libris Punicis, qui regis Hiempsalis dicebantur) kaže, da ni sesta-
vljena po avtopsiji.54 Pripovedovalec jo uvaja z mislijo res postulare videtur
Africae situm paucis exponere et eas gentis (17.1),55 ki jo navezuje na razmeji-
tev Numidije na dva dela (16.5), pri kateri je znova izpostavljena avaritia –
tokrat poslancev, članov komisije regno dividendo, ki jih je Jugurta s podku-
povanjem – dando et pollicendo (16.3–4) –, pridobil na svojo stran.
Ekskurz deluje kot cezura med predzgodovino konflikta in samim za-
četkom sovražnosti, v katere je nazadnje tudi aktivno vpletena rimska dr-
žava. Razen očitne geografske vrednosti pa določeni (hoteni) izrazni indi-
ci56 namigujejo, da je loci opportunitas pravzaprav sekundarni vzrok za ek-
skurz. Vzporednice med dikcijo »razširjenega prologa 6–13« in ekskur-
zom o Afriki omogočajo sklep, da ima ta ekskurz, kot smo že omenili, v bi-
stvu še vedno »arheološko« funkcijo, primerljivo s funkcijo »razširjenega
prologa 6–13« v Katilinovi zaroti:57
C. 6.1 urbem Romam ... habuere initio Troiani ... Iug. Africam initio habuere Gaetuli et Libyes,
cumque eis Aborigines, genus hominum 18.1 asperi incultique ... ei neque moribus neque
C. 7.3 agreste, sine legibus, sine imperio, liberum lege aut imperio cuiusquam regebantur.
C. atque solutum Iug.
6.4–6 18.11 sed res Persarum brevi adolevit
sed civitas ... brevi creverit Iug.
18.12 deinde utrique alteris freti finitumos ar-
at Romani ... sociis atque amicis auxilia mis aut metu sub imperium suum coge-
portabant ... imperium legitumum, no- re, nomen gloriamque sibi addidere
men imperi regium habebant
in strogo kaznovati Hiempsalovo smrt. Med temi je bil še posebej glasen Emilij Skaver, ple-
menitega rodu in sposoben politik, a lakomen vpliva, časti in bogastva, vendar je znal svoje
pomanjkljivosti dobro skriti. Ko je videl, kako brezsramno in splošno znano je kraljevo pod-
kupovanje, se je zbal, da bi utegnila, kakor se v takšnih primerih pogosto zgodi, ta izprijena
samovolja razsrditi javnost, zato je tokrat obrzdal svoj oblastniški pohlep.«
54 R. Syme, Sallust, 152.
55 Prim. C. 5.9: res ipsa hortari videtur, quoniam de moribus civitatis tempus admonuit ...
56 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, 38.
57 T. F. Scanlon, Textual Geography in Sallust‘s The War with Jugurtha, 139ss.
