Page 182 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 182
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
bant, si Micipsa rex occidisset, fore uti solus imperi Numidiae potiretur: in ipso maxumam
virtutem, Romae omnia venalia esse.49
Tudi v tem odlomku naletimo na sekvenco notranjega žarišča, katere
žariščevalec so conplures novi atque nobiles; ti so factiosi, potentes, clari ma-
gis quam honesti, skozi njihov žariščevalski kot pa izvemo, da je v Rim, oža-
riščenec sekvence, tako rekoč talec njihove avaritia.
Scipionova ocena Jugurte v pismu Mikipsi (9.2), ki z uvodno formulaci-
jo earum (sc. litterarum) haec sententia erat kaže, da ne gre za verbatim re-
produkcijo pisma,50 je intermezzo, ki vtisa ne more popraviti, pravzaprav
s stališča karakterizacije vtis še poslabša z mislijo quam rem tibi certo scio
gaudio esse, ki ob primerjavi z Mikipsovimi čustvi v 6.2–3 deluje ironično.
Ocena, ki je utemeljena na vojnem prijateljstvu (7.6: omnis fere res asperas
per Iugurtham agere, in amicis habere ...), z vsebino, da se je Jugurta v voj-
ni odlikoval s svojimi sposobnostmi (Iugurthae tui in bello ... longe maxi-
ma virtus fuit), pove več o aristokratskem dojemanju virtus kot o Jugurti.
Učinek karakterizacije, ki je v pripovednih drobcih razvlečena na več
poglavij (v primerjavi z razmeroma monolitno karakterizacijo Katiline v
petem poglavju Katilinove zarote), je hoten – na to ne nazadnje kaže ohla-
pna kronologija poglavij 9.3–11.2 (prim. 9.3 rex ... Iugurtham ... statim
adoptavit ... ≠ 11.7 ipsum illum tribus proxumis annis adoptatione in re-
gnum pervenisse), v kateri se v časovni oznaki ipse (sc. Micipsa) paucos post
annos ... confectus »izgubi« večji del 15-letnega obdobja od 133 (konec nu-
mantinske vojne) in Mikipsovo smrtjo ok. l. 118.51 Jugurta, ki se je amis-
so patre, sine spe, sine opibus (10.1) uspel povzpeti do prestolonaslednika, je
v okviru določenih parametrov virtus sicer potencial, vendar že Mikipsovi
strahovi kažejo njegovo nagnjenost k ambitio atque avaritia. Jugurtova ka-
rakterizacija je klasičen vzorec propada od virtus k ambitio; Jugurta posto-
poma – od Hiempsalovega umora (12.4–6) do largitio v Rimu (13.8: pars
spe, alii praemio inducti singulos ex senatu ambiundo nitebantur) –, posta-
ne paradigma avaritiae. Tej avaritia se v govoru, katerega uvodna formu-
lacija kaže, da gre za približek povedanega (13.9: Adherbalem hoc modo lo-
49 »Tisti čas so v naši vojski ni manjkalo mož, plemičev in povzpetnikov, ki jim je bogastvo po-
menilo več kakor poštenost in čast, ki so bili doma strankarski politikanti in ošabni v od-
nosih z zavezniki; bili so prej razvpiti kot pa spoštovani. Ti so že tako ambicioznega Jugurto
še podžigali z nenehnim spodbujanjem, naj se v primeru Mikipsove smrti polasti kraljestva:
saj je vendar nadvse sposoben, v Rimu pa prav vse naprodaj.«
50 Prim. C. 32.3 (mandata huiuscemodi), 50.5 (huiuscemodi verba), 52.1 (huiuscemodi oratio) z
uvodno formulacijo huiusce modi v nasprotju z exemplum (34.3).
51 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 63s.
bant, si Micipsa rex occidisset, fore uti solus imperi Numidiae potiretur: in ipso maxumam
virtutem, Romae omnia venalia esse.49
Tudi v tem odlomku naletimo na sekvenco notranjega žarišča, katere
žariščevalec so conplures novi atque nobiles; ti so factiosi, potentes, clari ma-
gis quam honesti, skozi njihov žariščevalski kot pa izvemo, da je v Rim, oža-
riščenec sekvence, tako rekoč talec njihove avaritia.
Scipionova ocena Jugurte v pismu Mikipsi (9.2), ki z uvodno formulaci-
jo earum (sc. litterarum) haec sententia erat kaže, da ne gre za verbatim re-
produkcijo pisma,50 je intermezzo, ki vtisa ne more popraviti, pravzaprav
s stališča karakterizacije vtis še poslabša z mislijo quam rem tibi certo scio
gaudio esse, ki ob primerjavi z Mikipsovimi čustvi v 6.2–3 deluje ironično.
Ocena, ki je utemeljena na vojnem prijateljstvu (7.6: omnis fere res asperas
per Iugurtham agere, in amicis habere ...), z vsebino, da se je Jugurta v voj-
ni odlikoval s svojimi sposobnostmi (Iugurthae tui in bello ... longe maxi-
ma virtus fuit), pove več o aristokratskem dojemanju virtus kot o Jugurti.
Učinek karakterizacije, ki je v pripovednih drobcih razvlečena na več
poglavij (v primerjavi z razmeroma monolitno karakterizacijo Katiline v
petem poglavju Katilinove zarote), je hoten – na to ne nazadnje kaže ohla-
pna kronologija poglavij 9.3–11.2 (prim. 9.3 rex ... Iugurtham ... statim
adoptavit ... ≠ 11.7 ipsum illum tribus proxumis annis adoptatione in re-
gnum pervenisse), v kateri se v časovni oznaki ipse (sc. Micipsa) paucos post
annos ... confectus »izgubi« večji del 15-letnega obdobja od 133 (konec nu-
mantinske vojne) in Mikipsovo smrtjo ok. l. 118.51 Jugurta, ki se je amis-
so patre, sine spe, sine opibus (10.1) uspel povzpeti do prestolonaslednika, je
v okviru določenih parametrov virtus sicer potencial, vendar že Mikipsovi
strahovi kažejo njegovo nagnjenost k ambitio atque avaritia. Jugurtova ka-
rakterizacija je klasičen vzorec propada od virtus k ambitio; Jugurta posto-
poma – od Hiempsalovega umora (12.4–6) do largitio v Rimu (13.8: pars
spe, alii praemio inducti singulos ex senatu ambiundo nitebantur) –, posta-
ne paradigma avaritiae. Tej avaritia se v govoru, katerega uvodna formu-
lacija kaže, da gre za približek povedanega (13.9: Adherbalem hoc modo lo-
49 »Tisti čas so v naši vojski ni manjkalo mož, plemičev in povzpetnikov, ki jim je bogastvo po-
menilo več kakor poštenost in čast, ki so bili doma strankarski politikanti in ošabni v od-
nosih z zavezniki; bili so prej razvpiti kot pa spoštovani. Ti so že tako ambicioznega Jugurto
še podžigali z nenehnim spodbujanjem, naj se v primeru Mikipsove smrti polasti kraljestva:
saj je vendar nadvse sposoben, v Rimu pa prav vse naprodaj.«
50 Prim. C. 32.3 (mandata huiuscemodi), 50.5 (huiuscemodi verba), 52.1 (huiuscemodi oratio) z
uvodno formulacijo huiusce modi v nasprotju z exemplum (34.3).
51 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 63s.
