Page 13 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 13
Uvod
Zgodovinsko besedilo ima torej pri bralcu status pripovedi o resničnem
oz. o tem, kar se je dejansko zgodilo; le bralčev vtis, da v zgodovinski pripo-
vedi spoznava neko dejansko stvarnost iz preteklosti, zgodovino oz. zgodo-
vinsko delo loči od fikcije,5 vendar pa so pripovedne tehnike tiste, ki tudi
zgodovinopisno pripoved uvrščajo v zelo podoben literarni žanr. Bralčev
vtis, da bere oz. sprejema pripoved o nečem, kar se je v resnici zgodilo, je de-
jansko v celoti odvisen od intencij, ki jih (navadno v uvodnem poglavju6)
izrazi pripovedovalec, ne pa avtor, ki pripada drugi diegetski sferi.
V primeru Salustijevih monografij je vprašanje, kako je predmet razpra-
ve ubeseden, eno od osrednjih vprašanj, ki si ga velja zastaviti tisti hip, ko
bralec prvič vzame v roke besedilo bodisi Katilinove zarote bodisi Jugur-
tinske vojne. Pri obeh besedilih namreč prolog, ki v primeru Katilinove za-
rote predstavlja več kot desetino celotne pripovedi, v primeru Jugurtinske
vojne pa slabo dvajsetino, ustvarja vtis, da ima bralec opraviti z besedilom
prej filozofske kot pa zgodovinopisne narave. »Vsi ljudje, ki se trudijo, da bi
se povzpeli nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi ži-
vljenja premerili molče kakor ovce, ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom
in pokorne zgolj svojemu trebuhu ...« (C. 1.1) »Po krivem se človeštvo pri-
tožuje zastran svoje narave, češ da ji, šibki in obsojeni na kratek vek, vlada-
jo prej naključja kakor pa kreposti.« (Iug. 1.1) Na relaciji bralec – pripove-
dovalec to ustvari prvi komunikacijski šum: kdo pripoveduje in kaj pravza-
prav pripoveduje? Glede na dokazljive konvencije zgodovinopisnega žanra
gre za dramatično drugačen uvod, kot bi ga pričakovali v zgodovinopisnem
delu in ki v obsegu dela napoveduje tudi precej drugačno obravnavo histo-
rične snovi; ne zgolj zgodovinopisno, temveč tudi filozofsko in moralno. Je
zaradi tega pripoved o Katilinovi zaroti ali vojni z Jugurto manj zgodovi-
nopisna in bolj filozofska? Pripovedovalec se namreč moralnim sodbam in
filozofskim utemeljitvam ne odpove niti v nadaljevanju in le zelo redko je,
kakor bomo pokazali, pripoved omejena zgolj na zgodovinopisni interes.
Dilema je prisotna in stvarna, kakor kaže tudi ugotovitev, da je Salustijeva
filozofija popolno zlitje grškega duha in rimskega bistva.7 Vsekakor drži, da
na ravni pripovedi ne iščemo več odgovora na vprašanje, kaj od povedane-
ga je resnično, pač pa beležimo razmerje med tem, kaj je ubesedeno in kako
je ubesedeno, v tem oziru pa pripoved seveda ni zgolj opis neke stvarnosti.8
5 T. Rood, Thucydides: Narrative and Explanation, Oxford – New York 1998, 9; D. Carrier,
n. d., 32.
6 Tako npr. Thuc. 1.22; Tac. Ann. 1.1.
7 F. Egermann, Die Proömien zu den Werken des Sallust, SAWW 214 (1932), št. 3, 66ss.
8 D. Carrier, n. d., 32.
Zgodovinsko besedilo ima torej pri bralcu status pripovedi o resničnem
oz. o tem, kar se je dejansko zgodilo; le bralčev vtis, da v zgodovinski pripo-
vedi spoznava neko dejansko stvarnost iz preteklosti, zgodovino oz. zgodo-
vinsko delo loči od fikcije,5 vendar pa so pripovedne tehnike tiste, ki tudi
zgodovinopisno pripoved uvrščajo v zelo podoben literarni žanr. Bralčev
vtis, da bere oz. sprejema pripoved o nečem, kar se je v resnici zgodilo, je de-
jansko v celoti odvisen od intencij, ki jih (navadno v uvodnem poglavju6)
izrazi pripovedovalec, ne pa avtor, ki pripada drugi diegetski sferi.
V primeru Salustijevih monografij je vprašanje, kako je predmet razpra-
ve ubeseden, eno od osrednjih vprašanj, ki si ga velja zastaviti tisti hip, ko
bralec prvič vzame v roke besedilo bodisi Katilinove zarote bodisi Jugur-
tinske vojne. Pri obeh besedilih namreč prolog, ki v primeru Katilinove za-
rote predstavlja več kot desetino celotne pripovedi, v primeru Jugurtinske
vojne pa slabo dvajsetino, ustvarja vtis, da ima bralec opraviti z besedilom
prej filozofske kot pa zgodovinopisne narave. »Vsi ljudje, ki se trudijo, da bi
se povzpeli nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi ži-
vljenja premerili molče kakor ovce, ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom
in pokorne zgolj svojemu trebuhu ...« (C. 1.1) »Po krivem se človeštvo pri-
tožuje zastran svoje narave, češ da ji, šibki in obsojeni na kratek vek, vlada-
jo prej naključja kakor pa kreposti.« (Iug. 1.1) Na relaciji bralec – pripove-
dovalec to ustvari prvi komunikacijski šum: kdo pripoveduje in kaj pravza-
prav pripoveduje? Glede na dokazljive konvencije zgodovinopisnega žanra
gre za dramatično drugačen uvod, kot bi ga pričakovali v zgodovinopisnem
delu in ki v obsegu dela napoveduje tudi precej drugačno obravnavo histo-
rične snovi; ne zgolj zgodovinopisno, temveč tudi filozofsko in moralno. Je
zaradi tega pripoved o Katilinovi zaroti ali vojni z Jugurto manj zgodovi-
nopisna in bolj filozofska? Pripovedovalec se namreč moralnim sodbam in
filozofskim utemeljitvam ne odpove niti v nadaljevanju in le zelo redko je,
kakor bomo pokazali, pripoved omejena zgolj na zgodovinopisni interes.
Dilema je prisotna in stvarna, kakor kaže tudi ugotovitev, da je Salustijeva
filozofija popolno zlitje grškega duha in rimskega bistva.7 Vsekakor drži, da
na ravni pripovedi ne iščemo več odgovora na vprašanje, kaj od povedane-
ga je resnično, pač pa beležimo razmerje med tem, kaj je ubesedeno in kako
je ubesedeno, v tem oziru pa pripoved seveda ni zgolj opis neke stvarnosti.8
5 T. Rood, Thucydides: Narrative and Explanation, Oxford – New York 1998, 9; D. Carrier,
n. d., 32.
6 Tako npr. Thuc. 1.22; Tac. Ann. 1.1.
7 F. Egermann, Die Proömien zu den Werken des Sallust, SAWW 214 (1932), št. 3, 66ss.
8 D. Carrier, n. d., 32.
