Page 176 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 176
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
loga Jugurtinske vojne je torej glasna in neposredna obsodba nasilno vzdr-
ževane oblasti (3.2: vi quidem regere patriam aut parentes) s strani manjši-
ne (potentia paucorum) in kritika plemstva, ki se lažno navdušuje nad vir-
tus prednikov (4.5), še toliko bolj pa kritika homines novi, ki jim priznava
virtus v preteklosti, v sedanjosti pa opaža njihovo stremuštvo (4.7); v zna-
čilnem primeru »salustijanske« inkoncinitete jim pripisuje kruhoborstvo
furtim aut per latrocinia (4.7), pri čemer ni nemogoč sklep, da meri na toč-
no določene posameznike (morda Salvidijena Rufa in Kornelija Balba).28
Obramba zgodovinopisja (memoria rerum gestarum) je tokrat uteme-
ljena ne na splošni primerjavi z javnimi službami,29 temveč z osebno moral-
no presojo politike na podlagi osebne izkušnje, obenem pa tudi na maloda-
ne aksiomatični trditvi, od kod človek črpa virtus:
4.3–6 atque ego credo fore qui, quia decrevi procul a re publica aetatem agere,
tanto tamque utili labori meo nomen inertiae inponant, certe quibus maxu-
ma industria videtur salutare plebem et conviviis gratiam quaerere ...
nam saepe ego audivi Q. Maxumum, P. Scipionem, praeterea civitatis nostrae
praeclaros viros solitos ita dicere, quom maiorum imagines intuerentur, vehe-
mentissume sibi animum ad virtutem adcendi. scilicet non ceram illam neque
figuram tantam vim in sese habere, sed memoria rerum gestarum eam flam-
mam egregiis viris in pectore crescere neque prius sedari, quam virtus eorum
famam atque gloriam adaequaverit.30
V prologu k Jugurtinski vojni je umik iz političnega življenja posledica
degeneracije razmer v res publica; zgodovinopisna dejavnost, sicer v podre-
jenem položaju v razmerju do zdrave politike oz. javnega udejstvovanja, pa
je v prostoru udejstvovanja v korist države postavljena celo nad javne služ-
be, vsekakor pa nad vsako politiko, ki je utemeljena na salutare plebem et
conviviis gratiam quaerere.31 Kljub začetnemu vtisu slabše dodelanosti pro-
loga k Jugurtinski vojni se torej izkaže, da gre za domišljeno in kompleksno
28 R. Syme, Two Emendations in Sallust, 303.
29 Prim. C. 3.1–2: pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est ...
ac mihi quidem, tametsi haudquaquam par gloria sequitur scriptorem et actorem rerum, ta-
men in primis arduum videtur res gestas scribere (gl. prev. na str. 85)
30 »In seveda vem, da se bodo našli tudi taki, ki bodo, ker sem se pač odločil umakniti iz poli-
tike, moje pomembno in koristno delo imenovali lenoba, sploh tisti, ki se jim zdi nadvse va-
žno opravilo klanjati se ljudem in na gostijah iskati njihovo naklonjenost ... Pogosto sem sli-
šal Kvinta Maksima, Publija Scipiona in druge imenitne može naše države govoriti, kako se
jim srce vnema za krepostna dejanja, kadar zrejo v podobe prednikov. Vosek, seve, že nima
take moči, pa tiste podobe tudi ne, pač pa le spomin na preteklost razplamti v prsih izjemnih
mož ta plamen, ki noče ugasniti, prej kakor slava njihove kreposti ne seže v enake višave kot
tista njihovih prednikov.«
31 A. La Penna, Sallustio e la rivoluzione romana, 28.
loga Jugurtinske vojne je torej glasna in neposredna obsodba nasilno vzdr-
ževane oblasti (3.2: vi quidem regere patriam aut parentes) s strani manjši-
ne (potentia paucorum) in kritika plemstva, ki se lažno navdušuje nad vir-
tus prednikov (4.5), še toliko bolj pa kritika homines novi, ki jim priznava
virtus v preteklosti, v sedanjosti pa opaža njihovo stremuštvo (4.7); v zna-
čilnem primeru »salustijanske« inkoncinitete jim pripisuje kruhoborstvo
furtim aut per latrocinia (4.7), pri čemer ni nemogoč sklep, da meri na toč-
no določene posameznike (morda Salvidijena Rufa in Kornelija Balba).28
Obramba zgodovinopisja (memoria rerum gestarum) je tokrat uteme-
ljena ne na splošni primerjavi z javnimi službami,29 temveč z osebno moral-
no presojo politike na podlagi osebne izkušnje, obenem pa tudi na maloda-
ne aksiomatični trditvi, od kod človek črpa virtus:
4.3–6 atque ego credo fore qui, quia decrevi procul a re publica aetatem agere,
tanto tamque utili labori meo nomen inertiae inponant, certe quibus maxu-
ma industria videtur salutare plebem et conviviis gratiam quaerere ...
nam saepe ego audivi Q. Maxumum, P. Scipionem, praeterea civitatis nostrae
praeclaros viros solitos ita dicere, quom maiorum imagines intuerentur, vehe-
mentissume sibi animum ad virtutem adcendi. scilicet non ceram illam neque
figuram tantam vim in sese habere, sed memoria rerum gestarum eam flam-
mam egregiis viris in pectore crescere neque prius sedari, quam virtus eorum
famam atque gloriam adaequaverit.30
V prologu k Jugurtinski vojni je umik iz političnega življenja posledica
degeneracije razmer v res publica; zgodovinopisna dejavnost, sicer v podre-
jenem položaju v razmerju do zdrave politike oz. javnega udejstvovanja, pa
je v prostoru udejstvovanja v korist države postavljena celo nad javne služ-
be, vsekakor pa nad vsako politiko, ki je utemeljena na salutare plebem et
conviviis gratiam quaerere.31 Kljub začetnemu vtisu slabše dodelanosti pro-
loga k Jugurtinski vojni se torej izkaže, da gre za domišljeno in kompleksno
28 R. Syme, Two Emendations in Sallust, 303.
29 Prim. C. 3.1–2: pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est ...
ac mihi quidem, tametsi haudquaquam par gloria sequitur scriptorem et actorem rerum, ta-
men in primis arduum videtur res gestas scribere (gl. prev. na str. 85)
30 »In seveda vem, da se bodo našli tudi taki, ki bodo, ker sem se pač odločil umakniti iz poli-
tike, moje pomembno in koristno delo imenovali lenoba, sploh tisti, ki se jim zdi nadvse va-
žno opravilo klanjati se ljudem in na gostijah iskati njihovo naklonjenost ... Pogosto sem sli-
šal Kvinta Maksima, Publija Scipiona in druge imenitne može naše države govoriti, kako se
jim srce vnema za krepostna dejanja, kadar zrejo v podobe prednikov. Vosek, seve, že nima
take moči, pa tiste podobe tudi ne, pač pa le spomin na preteklost razplamti v prsih izjemnih
mož ta plamen, ki noče ugasniti, prej kakor slava njihove kreposti ne seže v enake višave kot
tista njihovih prednikov.«
31 A. La Penna, Sallustio e la rivoluzione romana, 28.
