Page 173 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 173
Bellum Iugurthinum
hotomijo dobrih in slabih duševnih lastnosti (1.3–5) ter telesnega in du-
ševnega (2.1–3), so opazne vsebinske navezave oz. ideje, sorodne tistim v
prologu h Katilinovi zaroti; podobno idejno izhodišče napoveduje že trdi-
tev sed dux atque imperator vitae mortalium animus est (1.3),12 ki ga lah-
ko zasledimo tudi v nadaljevanju, opazno tudi v stoicizmu zasidrana mi-
sel13 abunde pollens potensque et clarus est neque fortuna eget14 ter v at inge-
ni egregia facinora sicuti anima immortalia sunt (2.2).15 Opazen pa je pre-
mik od terminologije v prologu Katilinove zarote, kjer pripovedovalec, ki
si prizadeva za moralno avtoriteto, govori o virtus animi (C 1.5); v prologu
Jugurtinske vojne je animus samostojen koncept, ki mu je virtus tako rekoč
podrejena kot sredstvo, s katerim animus – podobno kot z artes bonae (1.3)
–, doseže gloria (1.3: qui ubi ad gloriam virtutis via grassatur ...).
V tem smislu je argumentacija v prologu k Jugurtinski vojni bistveno
bolj neposredna kot v Katilinovi zaroti; po nevtralnem uvodu v 1.1–2 sle-
di zelo jedrnata epitoma osnovne teze, da je »vodnik in vladar človeškega
življenja duh« (1.3: sed dux atque imperator vitae mortalium animus est),
ki jo nato pripovedovalec v nadaljevanju prve polovice prologa dokazuje v
»cikcakastem« vzorcu pozitivnih in negativnih primerov:16
+ če stopa po poti kreposti, je močan in mu sreča ne obrača hrbta (1.3)
– če se pusti ujeti nizkotnim poželenjem, je vsega kriva šibka narava (1.4)
+ če bi se ljudje toliko posvečali dobrim stvarem, kolikor si prizadeva-
jo za nekoristne, bi sami vladali okoliščinam in zlahka dosegali nesmr-
tno slavo (1.5)
Podobno kot v Katilinovi zaroti nekateri osnovni koncepti tudi v pro-
logu Jugurtinske vojne niso končno definirani, kar pušča prostor za inter-
pretacijo v nadaljevanju pripovedi; tako tudi pojem »nizkotnih poželenj«
(pravae cupidines, 1.4) v prologu ni posebej idejno napolnjen, imamo pa z
njim izkušnjo iz Katilinove zarote, kjer pripovedovalec v petem, karakte-
rizacijskem poglavju Katilino označi kot ardens in cupiditatibus (5.4), kar
je v nadaljevanju kvalificirano v trditvi vastus animus inoderata ... cupiebat
(5.5) in predvsem v trditvi hunc ... lubido maxima invaserat rei publicae ca-
piundae (5.6).
Drugo poglavje se nadaljuje z dokazovanjem okrepljene teze v 1.5: po-
novi se τόπος dihotomije duha in telesa (2.1: nam uti genus hominum con-
12 Prim. C 1.2 animi imperio, corporis servitio magis utimur.
13 A. La Penna, Il significato dei proemi Sallustiani, Maia 11 (1959), 31ss.
14 Prim. C 2.5: fortuna simul cum moribus inmutatur.
15 Prim. C 1.4: virtus clara aeternaque habetur.
16 A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Jugurt-
ha Proömium, 41ss.
hotomijo dobrih in slabih duševnih lastnosti (1.3–5) ter telesnega in du-
ševnega (2.1–3), so opazne vsebinske navezave oz. ideje, sorodne tistim v
prologu h Katilinovi zaroti; podobno idejno izhodišče napoveduje že trdi-
tev sed dux atque imperator vitae mortalium animus est (1.3),12 ki ga lah-
ko zasledimo tudi v nadaljevanju, opazno tudi v stoicizmu zasidrana mi-
sel13 abunde pollens potensque et clarus est neque fortuna eget14 ter v at inge-
ni egregia facinora sicuti anima immortalia sunt (2.2).15 Opazen pa je pre-
mik od terminologije v prologu Katilinove zarote, kjer pripovedovalec, ki
si prizadeva za moralno avtoriteto, govori o virtus animi (C 1.5); v prologu
Jugurtinske vojne je animus samostojen koncept, ki mu je virtus tako rekoč
podrejena kot sredstvo, s katerim animus – podobno kot z artes bonae (1.3)
–, doseže gloria (1.3: qui ubi ad gloriam virtutis via grassatur ...).
V tem smislu je argumentacija v prologu k Jugurtinski vojni bistveno
bolj neposredna kot v Katilinovi zaroti; po nevtralnem uvodu v 1.1–2 sle-
di zelo jedrnata epitoma osnovne teze, da je »vodnik in vladar človeškega
življenja duh« (1.3: sed dux atque imperator vitae mortalium animus est),
ki jo nato pripovedovalec v nadaljevanju prve polovice prologa dokazuje v
»cikcakastem« vzorcu pozitivnih in negativnih primerov:16
+ če stopa po poti kreposti, je močan in mu sreča ne obrača hrbta (1.3)
– če se pusti ujeti nizkotnim poželenjem, je vsega kriva šibka narava (1.4)
+ če bi se ljudje toliko posvečali dobrim stvarem, kolikor si prizadeva-
jo za nekoristne, bi sami vladali okoliščinam in zlahka dosegali nesmr-
tno slavo (1.5)
Podobno kot v Katilinovi zaroti nekateri osnovni koncepti tudi v pro-
logu Jugurtinske vojne niso končno definirani, kar pušča prostor za inter-
pretacijo v nadaljevanju pripovedi; tako tudi pojem »nizkotnih poželenj«
(pravae cupidines, 1.4) v prologu ni posebej idejno napolnjen, imamo pa z
njim izkušnjo iz Katilinove zarote, kjer pripovedovalec v petem, karakte-
rizacijskem poglavju Katilino označi kot ardens in cupiditatibus (5.4), kar
je v nadaljevanju kvalificirano v trditvi vastus animus inoderata ... cupiebat
(5.5) in predvsem v trditvi hunc ... lubido maxima invaserat rei publicae ca-
piundae (5.6).
Drugo poglavje se nadaljuje z dokazovanjem okrepljene teze v 1.5: po-
novi se τόπος dihotomije duha in telesa (2.1: nam uti genus hominum con-
12 Prim. C 1.2 animi imperio, corporis servitio magis utimur.
13 A. La Penna, Il significato dei proemi Sallustiani, Maia 11 (1959), 31ss.
14 Prim. C 2.5: fortuna simul cum moribus inmutatur.
15 Prim. C 1.4: virtus clara aeternaque habetur.
16 A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Jugurt-
ha Proömium, 41ss.
