Page 172 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 172
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
sti v besedišču;5 podobno kot v primeru Katilinove zarote tudi prolog k Ju-
gurtinski vojni na prvi pogled nima posebne vsebinske povezave s predme-
tom pripovedi v pripovednem korpusu.6 Tako kot v primeru Katilinove za-
rote tudi uvodne besede Jugurtinske vojne ustvarjajo vtis specifičnega, ne-
historičnega žanra.7
Pripoved druge monografije se začne celo bolj dramatično kot pripoved
prve – z negacijo falso:8
1.1–2 Falso queritur de natura sua genus humanum, quod inbecilla atque aevi
brevis forte potius quam virtute regatur. nam contra reputando neque mai-
us aliud neque praestabilius invenias magisque naturae industriam hominum
quam vim aut tempus deesse.9
Prolog, ki obsega poglavja 1.1–5.3, pri čemer zgolj odlomek 5.1–3 tvo-
ri historično relevanten uvod, znova predstavlja predvsem idejni okvir,
znotraj katerega se sestavi figura pripovedovalca, ki s pomočjo določenih
τόποι utemelji izbiro historičnega predmeta obravnave. Vsaj na prvi pogled
je prolog k Jugurtinski vojni bistveno manj zapleten in idejno jasnejši kot
prolog Katilinove zarote;10 glede na to, da je Leitmotiv pripovedi o vojni v
Numidiji avaritia in superbia nobilitatis, bi po branju kompleksnega prolo-
ga Katilinove zarote pričakovali večjo dodelanost pozitivnih in negativnih
moralnih konceptov, tj. zlasti virtus in njenih nasprotij, v kontekstu časov-
nega okvira. Pripovedovalec se te teme precej bežno dotakne v drugi polo-
vici prologa (gl. v nadaljevanju), vendar bistveno manj natančno kot v pro-
logu Katilinove zarote. Kljub pomisleku, da gre morda za provizoričen pro-
log, ker je Jugurtinska vojna zgolj fragment, namenjen vpetju v širšo histo-
riografsko celoto,11 ne moremo mimo ugotovitve, da se pripovedovalec to-
krat v renunciaciji politike precej bolj odločno postavlja predvsem v bran
zgodovinopisja kot ars animi, kar kaže na precej spremenjena izhodišča.
Prolog lahko v grobem razdelimo na dva dela, tj. poglavji 1.1–2.4 ter
3.1–4.9. Zlasti v prvem delu, v katerem naletimo na podobno izrazito di-
5 Prim. R. Syme, Sallust, 266ss. in 305ss.
6 O razmerju med prologom in pripovednim korpusom gl. uvodno razlago v podpogl. »Pro-
log 1.1–4.5«.
7 D. C. Earl, Prologue Form in Ancient Historiography, 849.
8 R. Syme, Sallust, 214.
9 »Po krivem se človeštvo pritožuje zastran svoje narave, češ da ji, šibki in obsojeni na kratek
vek, vladajo prej naključja kakor pa kreposti. Po tehtnem premisleku namreč ugotoviš prav
nasprotno: da ni večje in imenitnejše stvari in da človeški naravi bolj kakor zmožnosti ali
časa primanjkuje marljivosti.«
10 A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Jugurt-
ha Proömium, Mnem. 8 (1955), 38.
11 D. S. Levene, Sallust‘s Jugurtha: An Historical Fragment, JRS 82 (1992).
sti v besedišču;5 podobno kot v primeru Katilinove zarote tudi prolog k Ju-
gurtinski vojni na prvi pogled nima posebne vsebinske povezave s predme-
tom pripovedi v pripovednem korpusu.6 Tako kot v primeru Katilinove za-
rote tudi uvodne besede Jugurtinske vojne ustvarjajo vtis specifičnega, ne-
historičnega žanra.7
Pripoved druge monografije se začne celo bolj dramatično kot pripoved
prve – z negacijo falso:8
1.1–2 Falso queritur de natura sua genus humanum, quod inbecilla atque aevi
brevis forte potius quam virtute regatur. nam contra reputando neque mai-
us aliud neque praestabilius invenias magisque naturae industriam hominum
quam vim aut tempus deesse.9
Prolog, ki obsega poglavja 1.1–5.3, pri čemer zgolj odlomek 5.1–3 tvo-
ri historično relevanten uvod, znova predstavlja predvsem idejni okvir,
znotraj katerega se sestavi figura pripovedovalca, ki s pomočjo določenih
τόποι utemelji izbiro historičnega predmeta obravnave. Vsaj na prvi pogled
je prolog k Jugurtinski vojni bistveno manj zapleten in idejno jasnejši kot
prolog Katilinove zarote;10 glede na to, da je Leitmotiv pripovedi o vojni v
Numidiji avaritia in superbia nobilitatis, bi po branju kompleksnega prolo-
ga Katilinove zarote pričakovali večjo dodelanost pozitivnih in negativnih
moralnih konceptov, tj. zlasti virtus in njenih nasprotij, v kontekstu časov-
nega okvira. Pripovedovalec se te teme precej bežno dotakne v drugi polo-
vici prologa (gl. v nadaljevanju), vendar bistveno manj natančno kot v pro-
logu Katilinove zarote. Kljub pomisleku, da gre morda za provizoričen pro-
log, ker je Jugurtinska vojna zgolj fragment, namenjen vpetju v širšo histo-
riografsko celoto,11 ne moremo mimo ugotovitve, da se pripovedovalec to-
krat v renunciaciji politike precej bolj odločno postavlja predvsem v bran
zgodovinopisja kot ars animi, kar kaže na precej spremenjena izhodišča.
Prolog lahko v grobem razdelimo na dva dela, tj. poglavji 1.1–2.4 ter
3.1–4.9. Zlasti v prvem delu, v katerem naletimo na podobno izrazito di-
5 Prim. R. Syme, Sallust, 266ss. in 305ss.
6 O razmerju med prologom in pripovednim korpusom gl. uvodno razlago v podpogl. »Pro-
log 1.1–4.5«.
7 D. C. Earl, Prologue Form in Ancient Historiography, 849.
8 R. Syme, Sallust, 214.
9 »Po krivem se človeštvo pritožuje zastran svoje narave, češ da ji, šibki in obsojeni na kratek
vek, vladajo prej naključja kakor pa kreposti. Po tehtnem premisleku namreč ugotoviš prav
nasprotno: da ni večje in imenitnejše stvari in da človeški naravi bolj kakor zmožnosti ali
časa primanjkuje marljivosti.«
10 A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Jugurt-
ha Proömium, Mnem. 8 (1955), 38.
11 D. S. Levene, Sallust‘s Jugurtha: An Historical Fragment, JRS 82 (1992).
