Page 175 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 175
Bellum Iugurthinum
3.3–4 Frustra autem niti neque aliud se fatigando nisi odium quaerere extre-
mae dementiae est; nisi forte quem inhonesta et perniciosa lubido tenet po-
tentiae paucorum decus atque libertatem suam gratificari.20
Pripovedovalec je jasen: v svetu, kjer kreposti ne pomenijo nič, je potego-
vanje za javne službe toliko kot žrtvovanje lastnega ugleda; poleg tega je (v tež-
ko dokazljivi aluziji na Cezarja21) izpostavljen še drugi aspekt: tudi če se posa-
meznik vzpne visoko v strukturi javnih služb, ni zaradi tega nič bolj varen, kaj
šele pošten (3.1: neque illi, quibus per fraudem iis fuit uti, tuti aut eo magis ho-
nesti sunt). Ostro in neposredno stališče pripovedovalca je, da nobenemu kon-
zulu, ki ga promovirajo triumviri, ne kaže zaupati kot homini honesto.
Misel, ki se zdi za Rimljana malodane škandalozna,22 preseneča tudi
zato, ker je v precejšnjem razkoraku z idejo o nadrejeni poziciji javnih in
vojaških služb v odnosu do zgodovinopisja, kakor jo je bil pripovedova-
lec oblikoval v Katilinovi zaroti.23 Vsekakor pripovedovalec zgodovinopis-
je kot ars animi, ki tlakuje pot do gloria, tokrat obravnava veliko bolj sa-
mozavestno kot v prologu Katilinove zarote. Razvoj stališč je silovit: v ko-
mentarju političnih razmer, ki so bržkone aluzija na konkretne, sodobne
razmere v času nastanka Jugurtinske vojne,24 na kar namiguje tudi izraz
hac tempestate,25 pripovedovalec zavzema izrazito moralno držo, obenem
pa zlasti v četrtem poglavju svojo zgodovinopisno manifestacijo zamenju-
je za izkustveno, s čimer ponavlja prakso iz Katilinove zarote. Tu beleži-
mo tudi eno od bolj dramatičnih sprememb: v prologu Katilinove zaro-
te je pripovedovalec v svoji izkustveni manifestaciji precej defenziven26 in
svojo odločitev za zgodovinopisje pojasnjuje z osebno politično izkušnjo,
pri kateri je pomemben faktor mladost in neizkušenost.27 Drugi del pro-
20 »Za brezplodno naprezanje in napore, ki jih poplača zgolj sovraštvo, za kaj takega mora biti
človek brez vsake pameti in le nepošten, poguben pohlep ga morda pripravi do tega, da svo-
jo čast in svobodo žrtvuje peščici oblastnikov.«
21 W. C. Summers, A Note on Sallust‘s Jugurtha, CR 17 (1903), št. 1, 33.
22 E. Tiffou, n. d., 224.
23 Prim. C. 3.2: haudquaquam par gloria sequitur scriptorem et auctorem rerum.
24 K. Vretska, Studien zu Sallusts »Bellum Iugurthinum«, Wien 1955, 20–21; R. Syme, Sal-
lust, 216–217.
25 Izvzemši fragmente Historiarum je poleg pričujočega mesta izraz hac tempestate uporabljen
le še v Salustijevem pismu Cezarju de re Publica (2.13.5): namque hac tempestate tametsi
domi militiaeque praeclara facinora egisti ... Nasprotno najdemo izraz ea tempestate v pove-
zavi s (s stališča pripovedovalca) preteklimi dogodki v Katilinovi zaroti petkrat (7.1; 17.7;
22.1; 24.3; 36.4), v Jugurtinski vojni pa desetkrat (8.1; 13.7; 30.4; 32.5; 35.1; 37.1; 40.5;
65.5; 90.1; 114.4).
26 R. Syme, Sallust, 215.
27 Prim. C. 3.3–4.2: sed ego adulescentulus initio, sicuti plerique, studio ad rem publicam latus
sum ... ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi reliquam aetatem a re
publica procul habendam decrevi (gl. prev. na str. 64)
3.3–4 Frustra autem niti neque aliud se fatigando nisi odium quaerere extre-
mae dementiae est; nisi forte quem inhonesta et perniciosa lubido tenet po-
tentiae paucorum decus atque libertatem suam gratificari.20
Pripovedovalec je jasen: v svetu, kjer kreposti ne pomenijo nič, je potego-
vanje za javne službe toliko kot žrtvovanje lastnega ugleda; poleg tega je (v tež-
ko dokazljivi aluziji na Cezarja21) izpostavljen še drugi aspekt: tudi če se posa-
meznik vzpne visoko v strukturi javnih služb, ni zaradi tega nič bolj varen, kaj
šele pošten (3.1: neque illi, quibus per fraudem iis fuit uti, tuti aut eo magis ho-
nesti sunt). Ostro in neposredno stališče pripovedovalca je, da nobenemu kon-
zulu, ki ga promovirajo triumviri, ne kaže zaupati kot homini honesto.
Misel, ki se zdi za Rimljana malodane škandalozna,22 preseneča tudi
zato, ker je v precejšnjem razkoraku z idejo o nadrejeni poziciji javnih in
vojaških služb v odnosu do zgodovinopisja, kakor jo je bil pripovedova-
lec oblikoval v Katilinovi zaroti.23 Vsekakor pripovedovalec zgodovinopis-
je kot ars animi, ki tlakuje pot do gloria, tokrat obravnava veliko bolj sa-
mozavestno kot v prologu Katilinove zarote. Razvoj stališč je silovit: v ko-
mentarju političnih razmer, ki so bržkone aluzija na konkretne, sodobne
razmere v času nastanka Jugurtinske vojne,24 na kar namiguje tudi izraz
hac tempestate,25 pripovedovalec zavzema izrazito moralno držo, obenem
pa zlasti v četrtem poglavju svojo zgodovinopisno manifestacijo zamenju-
je za izkustveno, s čimer ponavlja prakso iz Katilinove zarote. Tu beleži-
mo tudi eno od bolj dramatičnih sprememb: v prologu Katilinove zaro-
te je pripovedovalec v svoji izkustveni manifestaciji precej defenziven26 in
svojo odločitev za zgodovinopisje pojasnjuje z osebno politično izkušnjo,
pri kateri je pomemben faktor mladost in neizkušenost.27 Drugi del pro-
20 »Za brezplodno naprezanje in napore, ki jih poplača zgolj sovraštvo, za kaj takega mora biti
človek brez vsake pameti in le nepošten, poguben pohlep ga morda pripravi do tega, da svo-
jo čast in svobodo žrtvuje peščici oblastnikov.«
21 W. C. Summers, A Note on Sallust‘s Jugurtha, CR 17 (1903), št. 1, 33.
22 E. Tiffou, n. d., 224.
23 Prim. C. 3.2: haudquaquam par gloria sequitur scriptorem et auctorem rerum.
24 K. Vretska, Studien zu Sallusts »Bellum Iugurthinum«, Wien 1955, 20–21; R. Syme, Sal-
lust, 216–217.
25 Izvzemši fragmente Historiarum je poleg pričujočega mesta izraz hac tempestate uporabljen
le še v Salustijevem pismu Cezarju de re Publica (2.13.5): namque hac tempestate tametsi
domi militiaeque praeclara facinora egisti ... Nasprotno najdemo izraz ea tempestate v pove-
zavi s (s stališča pripovedovalca) preteklimi dogodki v Katilinovi zaroti petkrat (7.1; 17.7;
22.1; 24.3; 36.4), v Jugurtinski vojni pa desetkrat (8.1; 13.7; 30.4; 32.5; 35.1; 37.1; 40.5;
65.5; 90.1; 114.4).
26 R. Syme, Sallust, 215.
27 Prim. C. 3.3–4.2: sed ego adulescentulus initio, sicuti plerique, studio ad rem publicam latus
sum ... ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi reliquam aetatem a re
publica procul habendam decrevi (gl. prev. na str. 64)
