Page 174 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 174
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
positum ex corpore et anima est) s poglobitvijo v dveh antitezah telesnega oz.
gmotnega in duševnega:
2.2 praeclara facies, magnae divitiae ... vis corporis ... ≠ ingeni egregia facinora sicuti anima immor-
brevi dilabuntur talia sunt
2.3 corporis ... ut initium sic finis est, omniaque orta ≠ animus incorruptus, aeternus, rector huma-
occidunt et aucta senescunt ni generis ...
V sklepnem komentarju k prvemu delu prologa torej pripovedovalec za-
vzame pozicijo moralne avtoritete:
2.4 Quo magis pravitas eorum admiranda est, qui, dediti corporis gaudiis,
per luxum et ignaviam aetatem agunt, ceterum ingenium, quo neque meli-
us neque amplius aliud in natura mortalium est, incultu atque socordia tor-
pescere sinunt, cum praesertim tam multae variaeque sint artes animi, quibus
summa claritudo paratur.17
Prvi del prologa v idejnem smislu ne prinaša nobene posebne osveži-
tve izhodiščnih konceptov v primerjavi s prologom Katilinove zarote; zla-
sti v trditvi quom praesertim tam multae variaeque sint artes animi, quibus
summa claritudo paratur se pripovedovalec konkretno navezuje na tamkaj
že oblikovane ideje.18
Na prvi pogled je nekoliko presenetljiv dramatičen zasuk v dikciji med
drugim in tretjim poglavjem. Zaradi precej izrazite vsebinske cezure med
prvim in drugim delom prologa se zdi (zlasti v primerjavi s prologom Kati-
linove zarote) dihotomija virtus animi ≠ virtus corporis prisiljena:
3.1 Verum exi iis magistratus et imperia, postremo omnis cura rerum publica-
rum minume mihi hac tempestate cupiunda videntur, quoniam neque virtu-
ti honos datur neque illi, quibus per fraudem iis fuit uti, tuti aut eo magis ho-
nesti sunt.19
Tretje poglavje je stvaren, skoraj že defetističen in ciničen komentar
rimske politične stvarnosti:
17 »Zato je tem bolj presenetljiva izprijenost tistih, ki, vdani telesnemu ugodju, življenje živijo
v potratnosti in brezdelju, um pa, najboljši in najpomembnejši del človekove narave, pušča-
jo vnemar, da propada, sploh pa zato, ker je toliko različnih zaposlitev duha, ki človeku od-
prejo pot do najvišje slave.«
18 Prim. C 3.1: pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est; vel
pace vel bello clarum fieri licet.
19 »Ta čas pa se mi med temi zaposlitvami duha zdijo uradniške in vojaške službe, državni po-
sli nasploh, še najmanj vredni tega, da bi se človek potegoval zanje. Častnih služb namreč ne
dobijo zaslužni zaradi kreposti, pa tudi tisti, ki se do njih domorejo z nepoštenostjo, niso za-
radi tega nič bolj pošteni, pa tudi nič varnejši.«
positum ex corpore et anima est) s poglobitvijo v dveh antitezah telesnega oz.
gmotnega in duševnega:
2.2 praeclara facies, magnae divitiae ... vis corporis ... ≠ ingeni egregia facinora sicuti anima immor-
brevi dilabuntur talia sunt
2.3 corporis ... ut initium sic finis est, omniaque orta ≠ animus incorruptus, aeternus, rector huma-
occidunt et aucta senescunt ni generis ...
V sklepnem komentarju k prvemu delu prologa torej pripovedovalec za-
vzame pozicijo moralne avtoritete:
2.4 Quo magis pravitas eorum admiranda est, qui, dediti corporis gaudiis,
per luxum et ignaviam aetatem agunt, ceterum ingenium, quo neque meli-
us neque amplius aliud in natura mortalium est, incultu atque socordia tor-
pescere sinunt, cum praesertim tam multae variaeque sint artes animi, quibus
summa claritudo paratur.17
Prvi del prologa v idejnem smislu ne prinaša nobene posebne osveži-
tve izhodiščnih konceptov v primerjavi s prologom Katilinove zarote; zla-
sti v trditvi quom praesertim tam multae variaeque sint artes animi, quibus
summa claritudo paratur se pripovedovalec konkretno navezuje na tamkaj
že oblikovane ideje.18
Na prvi pogled je nekoliko presenetljiv dramatičen zasuk v dikciji med
drugim in tretjim poglavjem. Zaradi precej izrazite vsebinske cezure med
prvim in drugim delom prologa se zdi (zlasti v primerjavi s prologom Kati-
linove zarote) dihotomija virtus animi ≠ virtus corporis prisiljena:
3.1 Verum exi iis magistratus et imperia, postremo omnis cura rerum publica-
rum minume mihi hac tempestate cupiunda videntur, quoniam neque virtu-
ti honos datur neque illi, quibus per fraudem iis fuit uti, tuti aut eo magis ho-
nesti sunt.19
Tretje poglavje je stvaren, skoraj že defetističen in ciničen komentar
rimske politične stvarnosti:
17 »Zato je tem bolj presenetljiva izprijenost tistih, ki, vdani telesnemu ugodju, življenje živijo
v potratnosti in brezdelju, um pa, najboljši in najpomembnejši del človekove narave, pušča-
jo vnemar, da propada, sploh pa zato, ker je toliko različnih zaposlitev duha, ki človeku od-
prejo pot do najvišje slave.«
18 Prim. C 3.1: pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est; vel
pace vel bello clarum fieri licet.
19 »Ta čas pa se mi med temi zaposlitvami duha zdijo uradniške in vojaške službe, državni po-
sli nasploh, še najmanj vredni tega, da bi se človek potegoval zanje. Častnih služb namreč ne
dobijo zaslužni zaradi kreposti, pa tudi tisti, ki se do njih domorejo z nepoštenostjo, niso za-
radi tega nič bolj pošteni, pa tudi nič varnejši.«
