Page 170 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 170
 Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
dokaže šele v zadnjem spopadu, z zaupanjem v virtus svojih vojakov pa iz-
kazuje tudi virtus animi.
Defetistični pogled na virtus ob modelu Cezarja in Katona v 54. po-
glavju ter obravnavanje Katiline kot tragičnega (anti)junaka pa sploh omo-
goča opis razdvojenega doživljanja izida spopada, ko namesto vsesplošnega
veselja nekateri izid spopada doživljajo osebno kot razlog za žalost:
61.8–9 Multi autem, qui e castris visundi aut spoliandi gratia processerant,
volventes hostilia cadavera amicum alii, pars hospitem aut cognatum reperie-
bant; fuere item, qui inimicos suos cognoscerent. Ita varie per omnem exerci-
tum laetitia, maeror, luctus atque gaudia agitabantur.313
S porazom zarotniške vojske in Katilinovo smrtjo je historični okvir
pripovedi izčrpan. Pripoved se na tem mestu precej abruptno konča, brez
vsake razlage o kasnejših dogodkih.314 Vendar pa je, kot smo že pokaza-
li, obravnava historične materije sekundarnega pomena; razdvojeno doži-
vljanje zmage nad zarotniki ne ogrozi osnovnega sporočila pripovedi: kri-
ze virtus.

313 »Marsikdo od tistih, ki so prišli iz tabora, da bi si ogledali prizorišče ali nagrabili plen, je
med obračanjem trupel prepoznal prijatelja, morda znanca, tudi sorodnika. Nekateri so pre-
poznali tudi svoje sovražnike. Vojsko so tako prevevala različna čustva, veselje in žalost; ne-
kateri so žalovali, drugi praznovali.«

314 Dogodke neposredno po spopadu obravnava Kasij Dion, 37.40ss.
   165   166   167   168   169   170   171   172   173   174   175