Page 169 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 169
De Catilinae coniuratione
ložaja ugotovi, da je najboljša možnost takojšnji spopad (57.5); v govoru, s
katerim nato nastopi pred zbranimi zarotniki, je glavni τόπος virtus (58.1;
58.12; 58.19; 58.21), s katerim se govor tudi začne: conpertum ego habeo ...
verba virtutem non addere (58.1). Trditev verba virtutem non addere impli-
cira govornikovo zavest, da virtus pogojuje posameznikov animus, kakor je
bilo poprej pokazano pri Cezarju in Katonu.
Na nekaterih mestih je možna primerjava s prvim govorom pred začet-
kom zarote (20–21), zaradi česar se nekatera Katilinova stališča zdijo legi-
timna. V trditvi v 58.11 nos pro patria, pro libertate, pro vita certamus zasle-
dimo aluzijo na 20.9 nonne emori per virtutem praestat ... ter na Manlijevo
trditev v 33.1 nos arma ... cepisse ... uti corpora nostra ab iniuria tuta forent;
v trditvi illis supervacuaneum est pugnare pro potentia paucorum (58.11)
Katilina ponovi svoje stališče iz 20.8 omnis gratia, potentia, honos, diviti-
ae apud illos sunt.
V Katilinovih zadnjih besedah cavete inulti animam amittatis, neu cap-
ti potius sicuti pecora trucidemini (58.21) je jasna aluzija na primerjavo z
drobnico v uvodnih besedah prologa; Katilina od svojih mož pričakuje, da
se bodo borili virorum more.
Zaradi izrazito topičnega značaja se zdi Katilinov govor neprepričljiv,
vendar ima njegovo sklicevanje na virtus za razliko od govora 20–21 tr-
dno podlago v opisu spopada in smrti Katiline ter njegovih pristašev, ki so
v tem opisu označeni ne več kot coniuratores temveč kot hostes (60.1; 60.5),
v čemer so izenačeni z Antonijevimi enotami, ki so med spopadom s Ka-
tilinove perspektive deležne iste oznake (60.4; 60.7; 61.4); virtus, o kate-
ri govori Katilina v svojem govoru, dobi podlago v 60.3: veterani, pristinae
virtutis commemores, comminus acriter instare ... Opis Katilinove junaške
smrti v 61. poglavju – Catilina vero longe a suis inter hostium cadavera re-
pertus est (61.4) –, potrjuje njegov fizični opis iz petega poglavja (magna vi
et animi et corporis), vendar pa je posebej pomenljiv način, kako je bralec
seznanjen z njegovo virtus. O Katilini, ki se med spopadom bojuje cum li-
bertis et colonis,312 tj. s svojim najtesnejšim osebnim spremstvom, je namreč
bralec poučen skozi sekvenco notranjega žarišča:
60.5 Petreius ubi videt Catilinam contra ac ratus erat magna vi
tendere
Petrej, žariščevalec v tej sekvenci, proti pričakovanjem vidi, da se Kati-
lina bojuje na vso moč; bralec je v tej sekvenci tako rekoč prisiljen deliti nje-
govo presenečenje, kar je ustrezna podlaga za trditev memor generis atque
pristinae dignitatis (60.7). Katilina lahko fizične manifestacije svoje virtus
312 Prim. G. Perl, Sallust Cat. 59.3 Ipse cum libertis et colonis, H 97 (1969), 501.
ložaja ugotovi, da je najboljša možnost takojšnji spopad (57.5); v govoru, s
katerim nato nastopi pred zbranimi zarotniki, je glavni τόπος virtus (58.1;
58.12; 58.19; 58.21), s katerim se govor tudi začne: conpertum ego habeo ...
verba virtutem non addere (58.1). Trditev verba virtutem non addere impli-
cira govornikovo zavest, da virtus pogojuje posameznikov animus, kakor je
bilo poprej pokazano pri Cezarju in Katonu.
Na nekaterih mestih je možna primerjava s prvim govorom pred začet-
kom zarote (20–21), zaradi česar se nekatera Katilinova stališča zdijo legi-
timna. V trditvi v 58.11 nos pro patria, pro libertate, pro vita certamus zasle-
dimo aluzijo na 20.9 nonne emori per virtutem praestat ... ter na Manlijevo
trditev v 33.1 nos arma ... cepisse ... uti corpora nostra ab iniuria tuta forent;
v trditvi illis supervacuaneum est pugnare pro potentia paucorum (58.11)
Katilina ponovi svoje stališče iz 20.8 omnis gratia, potentia, honos, diviti-
ae apud illos sunt.
V Katilinovih zadnjih besedah cavete inulti animam amittatis, neu cap-
ti potius sicuti pecora trucidemini (58.21) je jasna aluzija na primerjavo z
drobnico v uvodnih besedah prologa; Katilina od svojih mož pričakuje, da
se bodo borili virorum more.
Zaradi izrazito topičnega značaja se zdi Katilinov govor neprepričljiv,
vendar ima njegovo sklicevanje na virtus za razliko od govora 20–21 tr-
dno podlago v opisu spopada in smrti Katiline ter njegovih pristašev, ki so
v tem opisu označeni ne več kot coniuratores temveč kot hostes (60.1; 60.5),
v čemer so izenačeni z Antonijevimi enotami, ki so med spopadom s Ka-
tilinove perspektive deležne iste oznake (60.4; 60.7; 61.4); virtus, o kate-
ri govori Katilina v svojem govoru, dobi podlago v 60.3: veterani, pristinae
virtutis commemores, comminus acriter instare ... Opis Katilinove junaške
smrti v 61. poglavju – Catilina vero longe a suis inter hostium cadavera re-
pertus est (61.4) –, potrjuje njegov fizični opis iz petega poglavja (magna vi
et animi et corporis), vendar pa je posebej pomenljiv način, kako je bralec
seznanjen z njegovo virtus. O Katilini, ki se med spopadom bojuje cum li-
bertis et colonis,312 tj. s svojim najtesnejšim osebnim spremstvom, je namreč
bralec poučen skozi sekvenco notranjega žarišča:
60.5 Petreius ubi videt Catilinam contra ac ratus erat magna vi
tendere
Petrej, žariščevalec v tej sekvenci, proti pričakovanjem vidi, da se Kati-
lina bojuje na vso moč; bralec je v tej sekvenci tako rekoč prisiljen deliti nje-
govo presenečenje, kar je ustrezna podlaga za trditev memor generis atque
pristinae dignitatis (60.7). Katilina lahko fizične manifestacije svoje virtus
312 Prim. G. Perl, Sallust Cat. 59.3 Ipse cum libertis et colonis, H 97 (1969), 501.
