Page 168 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 168
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
stavljata Cezar in Katon celovit, popoln model rimske virtus, ki bi res lah-
ko pomagala rešiti rimsko državo. Ker pa je ta virtus razdrobljena med dva
politična nasprotnika, razlogov za optimizem v resnici ni.
56.1 –61.9: Konec zarote
Z opisom usmrtitve zarotnikov in Tuliana v 55.3–6 se pripovedovalec
v ostrem kontrastu vrne v prejšnji okvir pripovedi o zaroti. V zadnjih po-
glavjih dobi zarota dramatično drugačen značaj; tokrat ne gre več za pripo-
ved o prikritem rovarjenju zločincev znotraj mestnih zidov, pač pa pripo-
ved o vojni državljanov proti državljanom. Na to zelo jasno opozarja ugo-
tovitev o sestavi Katilinove vojske:
56.5 Interea servitia repudiabat, cuius generis initio ad eum magnae copiae
concurrebant, opibus coniurationis fretus, simul alienum suis rationibus existumans
videri causam civium cum servis fugitivis communicavisse.310
Katilina, ki je bil v pripovedi odsoten vse od 36. poglavja, se vrne tako
rekoč v velikem slogu: zbral je za dve legiji privržencev (56.1) in upal še na
okrepitve. Odlomek 56.4–5 vsebuje obsežno sekvenco notranjega žarišča,
pri kateri je žariščevalec Katilina;
sperabat propediem magnas copias sese habiturum ...
opibus coniurationis fretus ...
Oba signalizatorja notranjega žarišča, sperabat (»je upal«) in fretus
(»zanašajoč se«) izražata Katilinovo trdno zaupanje v uspeh zarote; o raz-
kritju zarote v Rimu, o zajetju zarotnikov, o Alobrogih in o spremembi jav-
nega mnenja ne ve ničesar. Njegova prizadevanja na tem mestu tako prvi-
krat v pripovedi dobijo tragičen predznak.311 Še posebej je za ta moment
pomemben del sekvence notranjega žariščenja, odvisen od participa existu-
mans: tu je prav Katilina kot žariščevalec, da je zarota pravzaprav konflikt
med državljani, poleg tega pa v skladu s 44.6, kjer je že bilo omenjeno, da
Katilina zavrača sužnje v svojih vrstah, tu še ni opaziti, da bi bil prisiljen
spremeniti to svoje načelo.
Pripoved o spopadu med Katilinovimi enotami ves čas zaznamuje tra-
giški patos: po novici o razkritju zarote Katilino zapustijo vsi oportuni-
sti (57.1) in glede na okoliščine – vojsko Kv. Metela Celera v Picenu in An-
tonijeve enote v bližini (57.2–4) –, je s stališča bralca jasno, da za zarotni-
ke ni več upanja na uspeh. Odlomek 57.5–58.18 je obsežna sekvenca not-
ranjega žarišča, v kateri je žariščevalec Katilina; po oceni trenutnega po-
310 »Medtem pa je še naprej zavračal sužnje, ki so se sprva k njemu zatekali v velikem številu;
zanašal se je na oborožene sile zarotnikov, poleg tega pa je bil mnenja, da bi ne bilo primer-
no v stvar državljanov vpletati pobegle sužnje.«
311 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, Heidelberg 1987, 33.
stavljata Cezar in Katon celovit, popoln model rimske virtus, ki bi res lah-
ko pomagala rešiti rimsko državo. Ker pa je ta virtus razdrobljena med dva
politična nasprotnika, razlogov za optimizem v resnici ni.
56.1 –61.9: Konec zarote
Z opisom usmrtitve zarotnikov in Tuliana v 55.3–6 se pripovedovalec
v ostrem kontrastu vrne v prejšnji okvir pripovedi o zaroti. V zadnjih po-
glavjih dobi zarota dramatično drugačen značaj; tokrat ne gre več za pripo-
ved o prikritem rovarjenju zločincev znotraj mestnih zidov, pač pa pripo-
ved o vojni državljanov proti državljanom. Na to zelo jasno opozarja ugo-
tovitev o sestavi Katilinove vojske:
56.5 Interea servitia repudiabat, cuius generis initio ad eum magnae copiae
concurrebant, opibus coniurationis fretus, simul alienum suis rationibus existumans
videri causam civium cum servis fugitivis communicavisse.310
Katilina, ki je bil v pripovedi odsoten vse od 36. poglavja, se vrne tako
rekoč v velikem slogu: zbral je za dve legiji privržencev (56.1) in upal še na
okrepitve. Odlomek 56.4–5 vsebuje obsežno sekvenco notranjega žarišča,
pri kateri je žariščevalec Katilina;
sperabat propediem magnas copias sese habiturum ...
opibus coniurationis fretus ...
Oba signalizatorja notranjega žarišča, sperabat (»je upal«) in fretus
(»zanašajoč se«) izražata Katilinovo trdno zaupanje v uspeh zarote; o raz-
kritju zarote v Rimu, o zajetju zarotnikov, o Alobrogih in o spremembi jav-
nega mnenja ne ve ničesar. Njegova prizadevanja na tem mestu tako prvi-
krat v pripovedi dobijo tragičen predznak.311 Še posebej je za ta moment
pomemben del sekvence notranjega žariščenja, odvisen od participa existu-
mans: tu je prav Katilina kot žariščevalec, da je zarota pravzaprav konflikt
med državljani, poleg tega pa v skladu s 44.6, kjer je že bilo omenjeno, da
Katilina zavrača sužnje v svojih vrstah, tu še ni opaziti, da bi bil prisiljen
spremeniti to svoje načelo.
Pripoved o spopadu med Katilinovimi enotami ves čas zaznamuje tra-
giški patos: po novici o razkritju zarote Katilino zapustijo vsi oportuni-
sti (57.1) in glede na okoliščine – vojsko Kv. Metela Celera v Picenu in An-
tonijeve enote v bližini (57.2–4) –, je s stališča bralca jasno, da za zarotni-
ke ni več upanja na uspeh. Odlomek 57.5–58.18 je obsežna sekvenca not-
ranjega žarišča, v kateri je žariščevalec Katilina; po oceni trenutnega po-
310 »Medtem pa je še naprej zavračal sužnje, ki so se sprva k njemu zatekali v velikem številu;
zanašal se je na oborožene sile zarotnikov, poleg tega pa je bil mnenja, da bi ne bilo primer-
no v stvar državljanov vpletati pobegle sužnje.«
311 T. F. Scanlon, Spes frustrata. A Reading of Sallust, Heidelberg 1987, 33.
