Page 167 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 167
De Catilinae coniuratione
Močna vpletenost pripovedovalca v odlomek je stilistično dokazljiva:
serija historičnih infinitivov v Cezarjevi karakterizaciji (laborare, vigila-
re; ... neglegere, nihil denegare) prispeva k vtisu o njegovi dinamični naravi,
medtem ko ima asindeton v seriji kar petih paralelizmov (divitiis cum di-
vite ... factione cum factioso ... cum strenuo virtute ... cum modesto pudore ...
cum innocente abstinentia), odvisnih od zgolj enega glagola, certabat, pov-
sem nasproten učinek, namreč vtis o umirjeni, dostojanstveni drži Katona.
Znova ne moremo mimo pomisleka, da Katonova karakterizacija non divi-
tiis cum divite neque factione cum factioso meri tudi na Cezarja, ki si je veli-
kodušnost zares lahko privoščil šele po tem, ko je obogatel in dosegel poli-
tično moč po kampanji v Galiji.307
Obenem sta pomembna poudarka ob koncu vsakega karakterizacijske-
ga sklopa; antitetično postavljeni ugotovitvi
bellum novum exoptabat, ubi virtus enitescere posset ≠ quo minus petebat
gloriam, eo magis illum sequebatur
jasno izpostavljata Cezarjevo ambiciozno naravo, ki ga je silila v to, da
se je vojaško osamosvojil (bellum novum), ker ni hotel ostati v senci nad-
rejenih; to Cezarjevo prizadevanje za gloria je postavljeno v ostro naspro-
tje s Katonovim izogibanjem slavi (quo minus petebat gloriam), ki pa je bilo
kljub temu s slavo nagrajeno.
V raziskovanju posledic, ki sta jih povzorčili luxuria atque avaritia, nas
tako pripovedovalec pripelje do sklepa, da je edina pot k rešitvi tista, ki jo
kažeta Cezar in Katon v iskanju gloria, in ki jo narekuje virtus;308 Synkri-
sis je teoretični model virtus, ki je omogočal rast in razvoj rimske države.
54. poglavje je pomembna cezura tik pred zadnjo fazo pripovedi o zaroti,
kjer pripovedovalec pred bralca postavi nekaj pomembnih spoznanj: pri-
meri animi mali iz začetka pripovedi (Katilina, Sula v 5. in 11. pogl.) naj-
dejo svoje nasprotje v primerih animi boni, malae artes so »uravnotežene«
z virtus. Vendar pa je kakršen koli vtis uravnoteženosti mali in boni ani-
mi, malae in bonae artes v bistvu nemogoč: pripovedovalec namreč z osre-
dotočanjem na malodane edina izjemna posameznika (53.5–6: haud sane
quisquam Romae virtute magnus ... sed memoria mea ingenti virtute ... fue-
re viri duo), ki ju –to je pravzaprav edina prava razlaga – občuduje v enaki
meri,309 sporoča, da so možje, ki premorejo pravo rimsko virtus, redki. Še
pomembnejša je ugotovitev, da ta dva posameznika nista dve množici istih
ali vsaj enakih bonae artes (delita si, kot smo ugotovili, le eloquentia in ma-
gnitudo animi), pač pa sta v tem pogledu precej polarizirana; skupaj pred-
307 R. Syme, Sallust, 115.
308 R. Ullman, Essai sur Catilina de Salluste, Rév. phil. 42 (1918), 21.
309 A. R. Hands, Sallust and Dissimulatio, JRS 49 (1959), 59.
Močna vpletenost pripovedovalca v odlomek je stilistično dokazljiva:
serija historičnih infinitivov v Cezarjevi karakterizaciji (laborare, vigila-
re; ... neglegere, nihil denegare) prispeva k vtisu o njegovi dinamični naravi,
medtem ko ima asindeton v seriji kar petih paralelizmov (divitiis cum di-
vite ... factione cum factioso ... cum strenuo virtute ... cum modesto pudore ...
cum innocente abstinentia), odvisnih od zgolj enega glagola, certabat, pov-
sem nasproten učinek, namreč vtis o umirjeni, dostojanstveni drži Katona.
Znova ne moremo mimo pomisleka, da Katonova karakterizacija non divi-
tiis cum divite neque factione cum factioso meri tudi na Cezarja, ki si je veli-
kodušnost zares lahko privoščil šele po tem, ko je obogatel in dosegel poli-
tično moč po kampanji v Galiji.307
Obenem sta pomembna poudarka ob koncu vsakega karakterizacijske-
ga sklopa; antitetično postavljeni ugotovitvi
bellum novum exoptabat, ubi virtus enitescere posset ≠ quo minus petebat
gloriam, eo magis illum sequebatur
jasno izpostavljata Cezarjevo ambiciozno naravo, ki ga je silila v to, da
se je vojaško osamosvojil (bellum novum), ker ni hotel ostati v senci nad-
rejenih; to Cezarjevo prizadevanje za gloria je postavljeno v ostro naspro-
tje s Katonovim izogibanjem slavi (quo minus petebat gloriam), ki pa je bilo
kljub temu s slavo nagrajeno.
V raziskovanju posledic, ki sta jih povzorčili luxuria atque avaritia, nas
tako pripovedovalec pripelje do sklepa, da je edina pot k rešitvi tista, ki jo
kažeta Cezar in Katon v iskanju gloria, in ki jo narekuje virtus;308 Synkri-
sis je teoretični model virtus, ki je omogočal rast in razvoj rimske države.
54. poglavje je pomembna cezura tik pred zadnjo fazo pripovedi o zaroti,
kjer pripovedovalec pred bralca postavi nekaj pomembnih spoznanj: pri-
meri animi mali iz začetka pripovedi (Katilina, Sula v 5. in 11. pogl.) naj-
dejo svoje nasprotje v primerih animi boni, malae artes so »uravnotežene«
z virtus. Vendar pa je kakršen koli vtis uravnoteženosti mali in boni ani-
mi, malae in bonae artes v bistvu nemogoč: pripovedovalec namreč z osre-
dotočanjem na malodane edina izjemna posameznika (53.5–6: haud sane
quisquam Romae virtute magnus ... sed memoria mea ingenti virtute ... fue-
re viri duo), ki ju –to je pravzaprav edina prava razlaga – občuduje v enaki
meri,309 sporoča, da so možje, ki premorejo pravo rimsko virtus, redki. Še
pomembnejša je ugotovitev, da ta dva posameznika nista dve množici istih
ali vsaj enakih bonae artes (delita si, kot smo ugotovili, le eloquentia in ma-
gnitudo animi), pač pa sta v tem pogledu precej polarizirana; skupaj pred-
307 R. Syme, Sallust, 115.
308 R. Ullman, Essai sur Catilina de Salluste, Rév. phil. 42 (1918), 21.
309 A. R. Hands, Sallust and Dissimulatio, JRS 49 (1959), 59.
