Page 165 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 165
De Catilinae coniuratione
res publica magnitudine sua imperatorum atque magistratuum vitia sustenta-
bat ac, sicuti effeta parente, multis tempestatibus haud sane quisquam Romae
virtute magnus fuit. Sed memoria mea ingenti virtute, divorsis moribus fuere
viri duo, M. Cato et C. Caesar.301
Dikcija 53. poglavja, ki nam z izrazom memoria mea ... fuere duo poma-
ga k dataciji nastanka ali vsaj objave Katilinove zarote po Cezarjevi smrti,
postavlja Cezarjev in Katonov govor jasno v funkcijo njune karakterizacije,
ki jo kapitalizira synkrisis v 54. poglavju. V historičnem kontekstu 53.2–
6 se pripovedovalec navezuje na sosledje dogajanj, kakor ga je bil izpostavil
v razširjenem prologu 6–13 in znova izpostavi osnovni koncept virtus: po-
tem ko je virtus rimskih državljanov omogočila napredek države (53.4: con-
stabat paucorum civium egregiam virtutem cuncta patravisse), sta luxuria in
desidia uničili državo (53.3: sed postquam luxu atque desidia civitas corrup-
ta est) in iztrebili virtus (53.3: haud sane quisquam Romae virtute magnus
fuit), tako da virtute magni izstopata le dva posameznika.
Karakterizacija teh dveh posameznikov potemtakem poteka znotraj
konceptualnega polja virtus;302 kolikšnega pomena je ta moment, kaže dik-
cija v uvodni formulaciji pred synkrisis:
53.6 quos quoniam res obtulerat, silentio praeterire non fuit consilium, quin
utriusque naturam et mores, quantum ingenio possum, aperirem.303
Dikcija, ki je blizu uvodni formulaciji ne vitam silentio transeant (1.1),
napoveduje, da je ekskurz o krepostih eden od vrhuncev pripovedi, v kate-
rega mora pripovedovalec vložiti vse svoje retorične sposobnosti;304 v moč-
nem kontrastu s prelomnim poglavjem 36.4–37.7, v katerem pripovedo-
valec izpostavlja duševno stanje kolektiva in poglavjem 48.1–2 v podob-
ni funkciji,305 je tu izpostavljena virtus dveh posameznikov. Njune kakovo-
sti, ki se izkristalizirajo skozi vsebino govorov, so povsem v sozvočju s pro-
gramskimi usmeritvami prologa; oba posameznika usresničujeta postulat
301 »Po temeljitem premisleku sem prišel do sklepa, da je vse to omogočila krepost peščice drža-
vljanov; revščina je tako slavila nad bogastvom in maloštevilni nad množico. Celo potem ko
sta družbo izpridila razkošje in lenoba, je država v svoji veličini še vedno vzdržala prekrške
generalov in uradnikov. Rim je bil kakor od porodov izčrpana mati: celo večnost je bil tako
rekoč brez slehrnega visoko krepostnega človeka. V mojem spominu pa sta vendar dva posa-
meznika izjemne kreposti, a zelo različnih značajev, namreč Mark Katon in Gaj Cezar.«
302 H. Last, Sallust and Caesar in the »Bellum Catilinae«, Mélanges de philologie offertes à J.
Marouzeau (1948), 366ss.
303 »Predmet razprave mi narekuje, da ju ne smem molče prezreti, pač pa sem sklenil, da po svo-
jih najboljših močeh orišem njuno naravo in značaj.«
304 W. W. Batstone, Quantum Ingenio Possum: On Sallust‘s Use of Ingenium in Bellum Cati-
linae 53.6, CJ 83 (1988), št. 4, 305.
305 Gl. str. 147.
res publica magnitudine sua imperatorum atque magistratuum vitia sustenta-
bat ac, sicuti effeta parente, multis tempestatibus haud sane quisquam Romae
virtute magnus fuit. Sed memoria mea ingenti virtute, divorsis moribus fuere
viri duo, M. Cato et C. Caesar.301
Dikcija 53. poglavja, ki nam z izrazom memoria mea ... fuere duo poma-
ga k dataciji nastanka ali vsaj objave Katilinove zarote po Cezarjevi smrti,
postavlja Cezarjev in Katonov govor jasno v funkcijo njune karakterizacije,
ki jo kapitalizira synkrisis v 54. poglavju. V historičnem kontekstu 53.2–
6 se pripovedovalec navezuje na sosledje dogajanj, kakor ga je bil izpostavil
v razširjenem prologu 6–13 in znova izpostavi osnovni koncept virtus: po-
tem ko je virtus rimskih državljanov omogočila napredek države (53.4: con-
stabat paucorum civium egregiam virtutem cuncta patravisse), sta luxuria in
desidia uničili državo (53.3: sed postquam luxu atque desidia civitas corrup-
ta est) in iztrebili virtus (53.3: haud sane quisquam Romae virtute magnus
fuit), tako da virtute magni izstopata le dva posameznika.
Karakterizacija teh dveh posameznikov potemtakem poteka znotraj
konceptualnega polja virtus;302 kolikšnega pomena je ta moment, kaže dik-
cija v uvodni formulaciji pred synkrisis:
53.6 quos quoniam res obtulerat, silentio praeterire non fuit consilium, quin
utriusque naturam et mores, quantum ingenio possum, aperirem.303
Dikcija, ki je blizu uvodni formulaciji ne vitam silentio transeant (1.1),
napoveduje, da je ekskurz o krepostih eden od vrhuncev pripovedi, v kate-
rega mora pripovedovalec vložiti vse svoje retorične sposobnosti;304 v moč-
nem kontrastu s prelomnim poglavjem 36.4–37.7, v katerem pripovedo-
valec izpostavlja duševno stanje kolektiva in poglavjem 48.1–2 v podob-
ni funkciji,305 je tu izpostavljena virtus dveh posameznikov. Njune kakovo-
sti, ki se izkristalizirajo skozi vsebino govorov, so povsem v sozvočju s pro-
gramskimi usmeritvami prologa; oba posameznika usresničujeta postulat
301 »Po temeljitem premisleku sem prišel do sklepa, da je vse to omogočila krepost peščice drža-
vljanov; revščina je tako slavila nad bogastvom in maloštevilni nad množico. Celo potem ko
sta družbo izpridila razkošje in lenoba, je država v svoji veličini še vedno vzdržala prekrške
generalov in uradnikov. Rim je bil kakor od porodov izčrpana mati: celo večnost je bil tako
rekoč brez slehrnega visoko krepostnega človeka. V mojem spominu pa sta vendar dva posa-
meznika izjemne kreposti, a zelo različnih značajev, namreč Mark Katon in Gaj Cezar.«
302 H. Last, Sallust and Caesar in the »Bellum Catilinae«, Mélanges de philologie offertes à J.
Marouzeau (1948), 366ss.
303 »Predmet razprave mi narekuje, da ju ne smem molče prezreti, pač pa sem sklenil, da po svo-
jih najboljših močeh orišem njuno naravo in značaj.«
304 W. W. Batstone, Quantum Ingenio Possum: On Sallust‘s Use of Ingenium in Bellum Cati-
linae 53.6, CJ 83 (1988), št. 4, 305.
305 Gl. str. 147.
