Page 166 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 166
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
v 2.9: verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui
aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam quaerit.
Synkrisis v 54. poglavju je ravno toliko glorifikacija virtus Cezarja in
Katona, kot je tudi ugotovitev, da ta virtus ni zagotovilo conservandae rei
publicae. Katon in Cezar sta primerljiva glede na svoje okoliščine (54.1: igi-
tur genus, aetas, eloquentia prope aequalia fuere), v izrazito antitetični pa-
ralelni dikciji pa pripovedovalec izpostavlja, katere kreposti so vsakemu od
njiju pomagale k par gloria:
Caesar Cato
beneficia ac munificentia integritas
mansuetudo et misericordia severitas
dare, sublevare, ignoscere nihil largiri
miseris perfugium malis pernicies
facilitas constantia
Oba govornika karakterizirajo iste temeljne manifestacije virtus – ma-
gnitudo animi, eloquentia, gloria; ostale antitetično zoperstavljene manife-
stacije virtus pa imajo poleg pozitivne karakterizacijske funkcije tudi nega-
tivno: ustvarja se vtis, da lastnosti enega ali drugega manjkajo njegovemu
nasprotniku, pri tem pa več »škode« utrpi Cezar, pri katerem zlasti antite-
za dare ≠ nihil largiri implicira, da je bil sicer velikodušen (dare), da pa mu
tudi malae artes, zlasti largitio, niso bile tuje.
Vzadnjih dveh povedih pripovedovalec oblikuje povzetek celotnega
koncepta virtus v skladu z uvodnimi formulacijami v prologu:
54.4–6 Postremo Caesar in animum induxerat laborare, vigilare; negotiis
amicorum intentus sua neglegere, nihil denegare, quod dono dignum esset;
sibi magnum imperium, exercitum, bellum novum exoptabat, ubi virtus eni-
tescere posset. At Catoni studium modestiae, decoris, sed maxume severita-
tis erat; non divitiis cum divite neque factione cum factioso, sed cum stre-
nuo virtute, cum modesto pudore, cum innocente abstinentia certabat; esse
quam videri bonus malebat: ita, quo minus petebat gloriam, eo magis illum
sequebatur.306
306 »Skratka, Cezar se je posvetil neumorno dejavnemu življenju: v lastno škodo je pazil le na
koristi prijateljev, odrekel ni drugim ničesar, kar bi bilo vredno podariti; zase je želel veliko
moč, poveljstvo nad vojsko in novo vojno, da bi lahko tam njegova krepost prišla do izraza.
Katon pa si je prizadeval za umerjenost, dostojanstvo, najbolj pa za resnost. Ni se meril v bo-
gastvu z bogatimi ali v politični veljavi s strankarskimi veljaki; ne, tekmoval je s pokončni-
mi možmi v kreposti, s skromnimi v preprostosti, s poštenimi v zadržanosti. Ni le vzdrževal
videza poštenjaka, hotel je zares biti dober; bolj ko se je torej izogibal iskanju slave, več je je
bil deležen.«
v 2.9: verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui
aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam quaerit.
Synkrisis v 54. poglavju je ravno toliko glorifikacija virtus Cezarja in
Katona, kot je tudi ugotovitev, da ta virtus ni zagotovilo conservandae rei
publicae. Katon in Cezar sta primerljiva glede na svoje okoliščine (54.1: igi-
tur genus, aetas, eloquentia prope aequalia fuere), v izrazito antitetični pa-
ralelni dikciji pa pripovedovalec izpostavlja, katere kreposti so vsakemu od
njiju pomagale k par gloria:
Caesar Cato
beneficia ac munificentia integritas
mansuetudo et misericordia severitas
dare, sublevare, ignoscere nihil largiri
miseris perfugium malis pernicies
facilitas constantia
Oba govornika karakterizirajo iste temeljne manifestacije virtus – ma-
gnitudo animi, eloquentia, gloria; ostale antitetično zoperstavljene manife-
stacije virtus pa imajo poleg pozitivne karakterizacijske funkcije tudi nega-
tivno: ustvarja se vtis, da lastnosti enega ali drugega manjkajo njegovemu
nasprotniku, pri tem pa več »škode« utrpi Cezar, pri katerem zlasti antite-
za dare ≠ nihil largiri implicira, da je bil sicer velikodušen (dare), da pa mu
tudi malae artes, zlasti largitio, niso bile tuje.
Vzadnjih dveh povedih pripovedovalec oblikuje povzetek celotnega
koncepta virtus v skladu z uvodnimi formulacijami v prologu:
54.4–6 Postremo Caesar in animum induxerat laborare, vigilare; negotiis
amicorum intentus sua neglegere, nihil denegare, quod dono dignum esset;
sibi magnum imperium, exercitum, bellum novum exoptabat, ubi virtus eni-
tescere posset. At Catoni studium modestiae, decoris, sed maxume severita-
tis erat; non divitiis cum divite neque factione cum factioso, sed cum stre-
nuo virtute, cum modesto pudore, cum innocente abstinentia certabat; esse
quam videri bonus malebat: ita, quo minus petebat gloriam, eo magis illum
sequebatur.306
306 »Skratka, Cezar se je posvetil neumorno dejavnemu življenju: v lastno škodo je pazil le na
koristi prijateljev, odrekel ni drugim ničesar, kar bi bilo vredno podariti; zase je želel veliko
moč, poveljstvo nad vojsko in novo vojno, da bi lahko tam njegova krepost prišla do izraza.
Katon pa si je prizadeval za umerjenost, dostojanstvo, najbolj pa za resnost. Ni se meril v bo-
gastvu z bogatimi ali v politični veljavi s strankarskimi veljaki; ne, tekmoval je s pokončni-
mi možmi v kreposti, s skromnimi v preprostosti, s poštenimi v zadržanosti. Ni le vzdrževal
videza poštenjaka, hotel je zares biti dober; bolj ko se je torej izogibal iskanju slave, več je je
bil deležen.«
