Page 164 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 164
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
tabant et accepta iniuria ignoscere quam persequi malebant. Podobno ima
tudi zadnji historični τόπος Cezarjevega govora podlago v pripovedoval-
čevi pripovedi: v njegovem razmišljanju o Suli in njegovih proskripcijah
(51.32–34) odzvanja pomemben τόπος v prejšnjih delih pripovedi, h kate-
remu se pripovedovalec pogosto vrača, tj. da je zarota »simptom« razmer,
ki jih je ustvarila Sulova strahovlada (5.2, 5.8, 11.4–8, 16.4, 21.2, 28.4,
37.5–7, 37.8–11).
Tudi v Katonovem govoru so ubesedeni odmevi pripovedovalčeve dik-
cije, najbolj očitno v komentarju sprevračanja vrednot v Katilinovem go-
voru (20.1–21.4): iampridem equidem nos vera vocabula rerum amisimus:
quia bona aliena largiri liberalitas, malarum rerum audacia fortitudo voca-
tur ... O propadu vrednot, ki ga govornik opaža v 52.22 (domi industria,
foris iustum imperium, animus in conselundo liber ... pro his nos habemus
luxuriam atque avaritiam, publice egestatem, privatim opulentiam), je spre-
govoril tudi pripovedovalec v poglavjih 10–12.
Če se znova dotaknemo očitka Salustiju, da je pisal kot strankarski za-
govornik Cezarja,297 moramo ugotoviti, da bi bil učinek obeh govorov pri-
stranskemu avtorju, cezarijancu, v zadrego;298
52.1 postquam Caesar dicundi finem fecit, ceteri verbo alius alii varie adsen-
tiebantur ...299
53.1 postquam Cato adsedit, consulares omnes itemque senatus magna pars
sententiam eius laudant, virtutem animi ad caelum ferunt, alii alios increpan-
tes timidos vocant. Cato clarus atque magnus habetur; senati decretum fit, si-
cuti ille censuerat.300
Vendar pa obravnava historične materije v 53.2–3, v kateri pripovedo-
valec sumarno ponovi historične τόποι iz pogl. 6–13, pokaže, da – vsaj s
stališča pripovedovalca –, te zadrege ni; na to opozori uvod v zastranitev o
značajih Katona in Cezarja:
53.4–6 Ac mihi multa agitanti constabat paucorum civium egregiam virtu-
tem cuncta patravisse eoque factum uti divitias paupertas, multitudinem pa-
ucitas superaret. Sed postquam luxu atque desidia civitas corrupta est, rursus
297 E. Scwartz, Die Berichte über die catilinarische Verschwörung, Hermes 33 (1897).
298 J. Dangel, Dogmatisme et art du dialogue dans les discours des historiens latins: formes
grammaticales et moyens de persuasion, RPh 62 (1988), 57; W. Schur, Sallust als Historiker,
Stuttgart 1934, 92ss.
299 »Potem ko je Cezar zaključil z govorom, so ostali pritrjevali temu ali onemu predlogu ...«
300 »Potem ko je Katon sédel, so vsi konzulari, pa tudi velik del ostalih senatorjev, z navduše-
njem pozdravili njegov predlog, kovali so trdnost njegovega duha med zvezde in drug dru-
gemu očitali plašnost. Katon jim je bil svetel zgled veličine; držali so se njegovega predloga
in sprejeli sklep senata.«
tabant et accepta iniuria ignoscere quam persequi malebant. Podobno ima
tudi zadnji historični τόπος Cezarjevega govora podlago v pripovedoval-
čevi pripovedi: v njegovem razmišljanju o Suli in njegovih proskripcijah
(51.32–34) odzvanja pomemben τόπος v prejšnjih delih pripovedi, h kate-
remu se pripovedovalec pogosto vrača, tj. da je zarota »simptom« razmer,
ki jih je ustvarila Sulova strahovlada (5.2, 5.8, 11.4–8, 16.4, 21.2, 28.4,
37.5–7, 37.8–11).
Tudi v Katonovem govoru so ubesedeni odmevi pripovedovalčeve dik-
cije, najbolj očitno v komentarju sprevračanja vrednot v Katilinovem go-
voru (20.1–21.4): iampridem equidem nos vera vocabula rerum amisimus:
quia bona aliena largiri liberalitas, malarum rerum audacia fortitudo voca-
tur ... O propadu vrednot, ki ga govornik opaža v 52.22 (domi industria,
foris iustum imperium, animus in conselundo liber ... pro his nos habemus
luxuriam atque avaritiam, publice egestatem, privatim opulentiam), je spre-
govoril tudi pripovedovalec v poglavjih 10–12.
Če se znova dotaknemo očitka Salustiju, da je pisal kot strankarski za-
govornik Cezarja,297 moramo ugotoviti, da bi bil učinek obeh govorov pri-
stranskemu avtorju, cezarijancu, v zadrego;298
52.1 postquam Caesar dicundi finem fecit, ceteri verbo alius alii varie adsen-
tiebantur ...299
53.1 postquam Cato adsedit, consulares omnes itemque senatus magna pars
sententiam eius laudant, virtutem animi ad caelum ferunt, alii alios increpan-
tes timidos vocant. Cato clarus atque magnus habetur; senati decretum fit, si-
cuti ille censuerat.300
Vendar pa obravnava historične materije v 53.2–3, v kateri pripovedo-
valec sumarno ponovi historične τόποι iz pogl. 6–13, pokaže, da – vsaj s
stališča pripovedovalca –, te zadrege ni; na to opozori uvod v zastranitev o
značajih Katona in Cezarja:
53.4–6 Ac mihi multa agitanti constabat paucorum civium egregiam virtu-
tem cuncta patravisse eoque factum uti divitias paupertas, multitudinem pa-
ucitas superaret. Sed postquam luxu atque desidia civitas corrupta est, rursus
297 E. Scwartz, Die Berichte über die catilinarische Verschwörung, Hermes 33 (1897).
298 J. Dangel, Dogmatisme et art du dialogue dans les discours des historiens latins: formes
grammaticales et moyens de persuasion, RPh 62 (1988), 57; W. Schur, Sallust als Historiker,
Stuttgart 1934, 92ss.
299 »Potem ko je Cezar zaključil z govorom, so ostali pritrjevali temu ali onemu predlogu ...«
300 »Potem ko je Katon sédel, so vsi konzulari, pa tudi velik del ostalih senatorjev, z navduše-
njem pozdravili njegov predlog, kovali so trdnost njegovega duha med zvezde in drug dru-
gemu očitali plašnost. Katon jim je bil svetel zgled veličine; držali so se njegovega predloga
in sprejeli sklep senata.«
