Page 163 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 163
De Catilinae coniuratione
pomenljivo je, da isto vsebinsko izhodišče (maiores) Katon izkoristi za na-
vezavo na specifične vrednote in antivrednote ter nezmožnost razlikovanja
med njimi, medtem ko je Cezar to izhodišče uporabil za navezavo na legi-
timum. V smislu karakterizacije je to odločilen moment, ki v danih okoli-
ščinah kaže Cezarja, kot smo že ugotovili, kot izrazitega legalista, Katona
pa kot moralista, čeprav mestoma zajedljivi ton njegove razprave – zlasti v
52.32–33, kjer popadljivo kritizira Cezarjev predlog kazni za azrotnike –,
ni čisto v skladu s podobo umirjenega rimskega politika,294 ki »se je s skro-
mnimi meril v zadržanosti« (54.6: cum modesto pudore ... certabat) in ki je
bil perfectissumus Stoicus.295
Oba govornika pa se v svojih govorih mestoma zbližata z dikcijo pripo-
vedovalca v poprejšnjih odlomkih pripovedi. Oba govora vsebujeta histo-
rične perspektive, ki so s pripovedjo v tesni povezavi, vendar pa med obe-
ma govornikoma zija ta razlika, da se Cezar zazira v prihodnost, Katon pa v
preteklost.296 Izhodišča za politično debato, ki jih razvija Cezar v proemiju
svojega govora, so podobna kot teoretska izhodišča pripovedovalca v uvo-
dnem delu pripovedi; že v uvodni formulaciji Cezarjevega govora omnis
homines ... qui de rebus dubiis consultant ab odio ... vacuos esse decet (51.1) ja-
sno odmeva pripovedovalčev uvodni argument, da ljudje, ki stremijo k viš-
jim ciljem, svojega življenja ne smejo preživeti kot živali (1.1: omnis homi-
nes qui sese student praestare ceteris animalibus ...). Pomembna stična točka
je čustvena razbremenjenost; govornikov argument da morajo biti pri pre-
sojanju o res dubiae čustva odsotna (51.1 ab odio, amicitia, ira atque miseri-
cordia vacuos), je blizu pripovedovalčevemu argumentu, da se zgodovine lo-
teva quod mihi a spe, metu, partibus rei publicae animus liber erat (4.2). Ce-
zarjeva zavezanost hladni razumski presoji (51.3 ubi intenderis ingenium,
valet; si lubido possidet, ea dominatur, animus nihil valet), ki je razbreme-
njena teh čustev in nanjo ne vpliva lubido, je v celoti usklajena s pripovedo-
valčevim »programom«, ki je glavni τόπος prologa, tj. antagonizem med
animi virtus in negativnimi kategorijami (2.3–6); Cezar se v proemiju svo-
jega govora zavzema za isti ideal kot pripovedovalec, ki v 4.3 obljubi, da bo
o Katilinovi zaroti poročal quam verissume potero.
Cezarjeva idealizacija rimskih maiores (52.42: profecto virtus atque sa-
pientia maior illis fuit, qui ex parvis opibus tantum imperium fecere ...), ki
jo govornik nakazuje že v proemiju (exemplum ravnanja z Rodošani) je bli-
zu pripovedovalčevi idealizaciji starejše zgodovine Rima v devetem poglav-
ju, zlasti 9.5: in pace vero, quod beneficiis magis quam metu imperium agi-
294 H. C. Nutting, Bellum Catilinae 52.31, CJ 25 (1930), št. 4, 303.
295 Cic. Brut. 118
296 V. Pöschl, Sallust, 387.
pomenljivo je, da isto vsebinsko izhodišče (maiores) Katon izkoristi za na-
vezavo na specifične vrednote in antivrednote ter nezmožnost razlikovanja
med njimi, medtem ko je Cezar to izhodišče uporabil za navezavo na legi-
timum. V smislu karakterizacije je to odločilen moment, ki v danih okoli-
ščinah kaže Cezarja, kot smo že ugotovili, kot izrazitega legalista, Katona
pa kot moralista, čeprav mestoma zajedljivi ton njegove razprave – zlasti v
52.32–33, kjer popadljivo kritizira Cezarjev predlog kazni za azrotnike –,
ni čisto v skladu s podobo umirjenega rimskega politika,294 ki »se je s skro-
mnimi meril v zadržanosti« (54.6: cum modesto pudore ... certabat) in ki je
bil perfectissumus Stoicus.295
Oba govornika pa se v svojih govorih mestoma zbližata z dikcijo pripo-
vedovalca v poprejšnjih odlomkih pripovedi. Oba govora vsebujeta histo-
rične perspektive, ki so s pripovedjo v tesni povezavi, vendar pa med obe-
ma govornikoma zija ta razlika, da se Cezar zazira v prihodnost, Katon pa v
preteklost.296 Izhodišča za politično debato, ki jih razvija Cezar v proemiju
svojega govora, so podobna kot teoretska izhodišča pripovedovalca v uvo-
dnem delu pripovedi; že v uvodni formulaciji Cezarjevega govora omnis
homines ... qui de rebus dubiis consultant ab odio ... vacuos esse decet (51.1) ja-
sno odmeva pripovedovalčev uvodni argument, da ljudje, ki stremijo k viš-
jim ciljem, svojega življenja ne smejo preživeti kot živali (1.1: omnis homi-
nes qui sese student praestare ceteris animalibus ...). Pomembna stična točka
je čustvena razbremenjenost; govornikov argument da morajo biti pri pre-
sojanju o res dubiae čustva odsotna (51.1 ab odio, amicitia, ira atque miseri-
cordia vacuos), je blizu pripovedovalčevemu argumentu, da se zgodovine lo-
teva quod mihi a spe, metu, partibus rei publicae animus liber erat (4.2). Ce-
zarjeva zavezanost hladni razumski presoji (51.3 ubi intenderis ingenium,
valet; si lubido possidet, ea dominatur, animus nihil valet), ki je razbreme-
njena teh čustev in nanjo ne vpliva lubido, je v celoti usklajena s pripovedo-
valčevim »programom«, ki je glavni τόπος prologa, tj. antagonizem med
animi virtus in negativnimi kategorijami (2.3–6); Cezar se v proemiju svo-
jega govora zavzema za isti ideal kot pripovedovalec, ki v 4.3 obljubi, da bo
o Katilinovi zaroti poročal quam verissume potero.
Cezarjeva idealizacija rimskih maiores (52.42: profecto virtus atque sa-
pientia maior illis fuit, qui ex parvis opibus tantum imperium fecere ...), ki
jo govornik nakazuje že v proemiju (exemplum ravnanja z Rodošani) je bli-
zu pripovedovalčevi idealizaciji starejše zgodovine Rima v devetem poglav-
ju, zlasti 9.5: in pace vero, quod beneficiis magis quam metu imperium agi-
294 H. C. Nutting, Bellum Catilinae 52.31, CJ 25 (1930), št. 4, 303.
295 Cic. Brut. 118
296 V. Pöschl, Sallust, 387.
