Page 162 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 162
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
mišljanju o mučenju namesto smrtne kazni (51.21–24), kaže na morebitno
zavest, da je njegova argumentacija glede senatus consultum ultimum v tem
primeru šibka; na to kaže tudi Ciceronovo razmišljanje, da lex Sempronia
prepoveduje smrtno kazen za rimske državljane, ne pa za sovražnike dr-
žave in da je Cezar to vedel.291 Zarotniki pa so bili hostes uradno po odlo-
ku senata že 4. decembra. To sicer ne zmanjša teže Cezarjevega argumenta
de provocatione; njegovo opozorilo, da bi bila smrtna kazen v tem primeru
nevaren presedan kršenja zakona, je smiselna, ker rimski državljan tudi na
podlagi izdaje ni mogel ipso iure postati hostis rei publicae, ne da bi mu bil
akt izdaje dokazan na sodnem procesu.292
Katon v svojem govoru, v katerem mestoma zaide v malodane proskrip-
cijsko dikcijo,293 ni tako sistematičen kot Cezar, vendar bolj učinkovito iz-
rablja poglavitni τόπος govora, tj. tutum; čeprav govornik posamezne dele
svojega govora začenja z različnih izhodišč, je varnost države in ukrepi, s
katerimi to varnost zagotoviti, prisoten v vseh delih njegovega govora, ne
samo v tractatio temveč tudi v proemiju. Prvi in odločilni del tractatio, ki
je tudi najdaljši, tutum, se naravnost sklicuje na Cezarjev predlog (conclu-
sio, 51.43) o kazni za zarotnike. Drugi del, aequum, vsebinsko najbolj ne-
posredno polemizira s Cezarjevim govorom, vendar govornik razpravlja
na podlagi moralnih izhodišč: (domi) industria, (foris) iustum imperium,
animus (in consulendo) liber ≠ luxuria, avaritia, divitiae, inertia, ambitio.
Isti τόπος – tutum –, se ponavlja še v tretjem in četrtem delu Katonove-
ga tractatio, le da se moralna izhodišča opazno spreminjajo: v tretjem delu
(necessarium) govornik izpostavi mnenje, da misericordia dis immortalibus
confidentium (52.28) ni primerna glede na okoliščine; v četrtem delu (di-
gnum) ob primeru priscae virtutis Manlija Torkvata (52.30) govornik obli-
kuje pravo enačbo cetera vita (coniuratorum) ≠ scelus (52.31), tractatio pa
zaokroži ponovitev vseskozi pristonega τόπος (52.35): undique circumven-
ti sumus ...
Čeprav govora tvorita antilogijski sklop, Katon v osrednjem delu svoje-
ga govora (tractatio) poleg otvoritvene refutacije v tutum (52.13–14: bene
et composite C. Caesar paulo ante in hoc ordine de vita et morte disseruit ...
itaque censuit pecunias eorum publicandas, ipsos per municipia in custodiis
habendos ...) ob istih vsebinskih izhodiščih s Cezarjem polemizira le v dru-
gem delu (aequum), kar omogoča sklep o skromnih posegih v govorniško
materijo. Govornika se torej vsebinsko ujemata le v 51.37–42 = 52.19–23;
291 Cic. Cat. 4.5.10: at vero C. Caesar intellegit legem Semproniam esse de civibus Romanis con-
stitutam; qui autem rei publicae sit hostis, eum civem esse nullo modo posse.
292 A. H. J. Greenidge, Roman Public Life, London 1930, 281.
293 G. Perl, Sallust und die Krise der Römischen Republik, Philol. 113 (1969), 205.
mišljanju o mučenju namesto smrtne kazni (51.21–24), kaže na morebitno
zavest, da je njegova argumentacija glede senatus consultum ultimum v tem
primeru šibka; na to kaže tudi Ciceronovo razmišljanje, da lex Sempronia
prepoveduje smrtno kazen za rimske državljane, ne pa za sovražnike dr-
žave in da je Cezar to vedel.291 Zarotniki pa so bili hostes uradno po odlo-
ku senata že 4. decembra. To sicer ne zmanjša teže Cezarjevega argumenta
de provocatione; njegovo opozorilo, da bi bila smrtna kazen v tem primeru
nevaren presedan kršenja zakona, je smiselna, ker rimski državljan tudi na
podlagi izdaje ni mogel ipso iure postati hostis rei publicae, ne da bi mu bil
akt izdaje dokazan na sodnem procesu.292
Katon v svojem govoru, v katerem mestoma zaide v malodane proskrip-
cijsko dikcijo,293 ni tako sistematičen kot Cezar, vendar bolj učinkovito iz-
rablja poglavitni τόπος govora, tj. tutum; čeprav govornik posamezne dele
svojega govora začenja z različnih izhodišč, je varnost države in ukrepi, s
katerimi to varnost zagotoviti, prisoten v vseh delih njegovega govora, ne
samo v tractatio temveč tudi v proemiju. Prvi in odločilni del tractatio, ki
je tudi najdaljši, tutum, se naravnost sklicuje na Cezarjev predlog (conclu-
sio, 51.43) o kazni za zarotnike. Drugi del, aequum, vsebinsko najbolj ne-
posredno polemizira s Cezarjevim govorom, vendar govornik razpravlja
na podlagi moralnih izhodišč: (domi) industria, (foris) iustum imperium,
animus (in consulendo) liber ≠ luxuria, avaritia, divitiae, inertia, ambitio.
Isti τόπος – tutum –, se ponavlja še v tretjem in četrtem delu Katonove-
ga tractatio, le da se moralna izhodišča opazno spreminjajo: v tretjem delu
(necessarium) govornik izpostavi mnenje, da misericordia dis immortalibus
confidentium (52.28) ni primerna glede na okoliščine; v četrtem delu (di-
gnum) ob primeru priscae virtutis Manlija Torkvata (52.30) govornik obli-
kuje pravo enačbo cetera vita (coniuratorum) ≠ scelus (52.31), tractatio pa
zaokroži ponovitev vseskozi pristonega τόπος (52.35): undique circumven-
ti sumus ...
Čeprav govora tvorita antilogijski sklop, Katon v osrednjem delu svoje-
ga govora (tractatio) poleg otvoritvene refutacije v tutum (52.13–14: bene
et composite C. Caesar paulo ante in hoc ordine de vita et morte disseruit ...
itaque censuit pecunias eorum publicandas, ipsos per municipia in custodiis
habendos ...) ob istih vsebinskih izhodiščih s Cezarjem polemizira le v dru-
gem delu (aequum), kar omogoča sklep o skromnih posegih v govorniško
materijo. Govornika se torej vsebinsko ujemata le v 51.37–42 = 52.19–23;
291 Cic. Cat. 4.5.10: at vero C. Caesar intellegit legem Semproniam esse de civibus Romanis con-
stitutam; qui autem rei publicae sit hostis, eum civem esse nullo modo posse.
292 A. H. J. Greenidge, Roman Public Life, London 1930, 281.
293 G. Perl, Sallust und die Krise der Römischen Republik, Philol. 113 (1969), 205.
