Page 161 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 161
De Catilinae coniuratione
7–10 κατάστασις govornik je že večkrat grajal razkošje in pohlep v lastno škodo; čeprav so
bile njegove besede prezrte, je bila država močna in je prenesla zlorabe; to-
krat pa ne gre zgolj za dobre ali slabe nravi, temveč za to, ali si bo državo tre-
ba deliti z zločinci;
11–35 tractatio
11–18 tutum o kakem usmiljenju sploh ni govora, sploh pa ne, odkar se tudi nizkotna de-
janja imenujejo z velikimi besedami; Cezarjev predlog o razlastitvi in in-
ternaciji je neučinkovit, saj so zarotniki po vsej Italiji, ne le v Rimu; ko bodo
senatorji odločali o priprtih zarotnikih, bodo odločali tudi o vsej Katili-
novi tolpi;
19–23 aequum veličine rimske države predniki niso ustvarili zgolj z orožjem (saj je orožja
in zaveznikov zdaj več, zakaj potem ni država še boljša?), temveč z vredno-
tami, ki jih zdaj primanjkuje, nadomestile pa so jih protivrednote; nič ču-
dnega, saj vsak brani le svoje interese, tudi med senatorji;
24–29 necessarium v času velike nevarnosti pač ne sme biti dvoma o tem, kaj storiti z zajeti-
mi zarotniki; ne sme biti usmiljenja za mladostno častihlepje; zdaj ni čas za
omahljivost in slepo zaupanje v bogove, temveč za budno ukrepanje in teh-
ten premislek;
30–35 dignum zgled bi moral biti primer Manlija Tokrvata, ki je v vojni z Galci dal ubiti la-
stnega sina zaradi neposlušnosti; življenje zarotnikov ne odtehta njihovega
zločina; zunaj Rima je Katilinova vojska, sovražniki so tudi znotraj mestne-
ga obzidja – skrivni protiukrepi niso več mogoči, ukrepati je treba hitro;
36 conclusio dictio sententiae: tisti, ki se jim bo ob pričevanju Volturkija in Alobrogov
dokazala krivda, morajo biti usmrčeni po zakonu o smrtni kazni.
Cezar se v svojem govoru – zlasti v tistem delu, ki ga označujemo kot
legitimum,287 kaže kot izrazit legalist, ki zavrača tiranske topoi v govorih
predhodnikov (51.9: quae belli saevitia esset, quae victis acciderent, enume-
ravere ... Sed per deos inmortalis, quo illa oratio pertinuit?);288 njegovo izho-
dišče je, da bi usmrtitev zarotnikov, rimskih državljanov, predstavljala ne-
varen presedan kršenja lex Sempronia in lex Porcia; v smislu Cezarjeve ka-
rakterizacije je to pomemben moment – Cezarjeva clementia se kaže v tem,
da je politika v njegovem govoru podrejena pravnim aspektom razprave.289
Govornikov poskus, da bi v razpravo o Silanovem predlogu o smrtni
kazni vnesel filozofsko dilemo (51.20: mortem aerumnarum requiem, non
cruciatum esse; eam cuncta mortalium mala dissolvere; ultra neque curae
neque gaudio locum esse),290 ki se nadaljuje v reductio ad absurdum pri raz-
287 Natančno razčlenitev ponuja R. Ullman (La technique des discours), po katerem je povzeta
terminologija za posamezne τόποι v obeh govorih.
288 J. R. Dunkle, The Rhetorical Tyeant in Roman Historiography: Sallust, Livy and Tacitus,
CW 65 (1971), št. 1, 15–16.
289 R. Ullman, La technique des discours, 30.
290 V. Pöschl, Sallust, Darmstadt 1970, 386.
7–10 κατάστασις govornik je že večkrat grajal razkošje in pohlep v lastno škodo; čeprav so
bile njegove besede prezrte, je bila država močna in je prenesla zlorabe; to-
krat pa ne gre zgolj za dobre ali slabe nravi, temveč za to, ali si bo državo tre-
ba deliti z zločinci;
11–35 tractatio
11–18 tutum o kakem usmiljenju sploh ni govora, sploh pa ne, odkar se tudi nizkotna de-
janja imenujejo z velikimi besedami; Cezarjev predlog o razlastitvi in in-
ternaciji je neučinkovit, saj so zarotniki po vsej Italiji, ne le v Rimu; ko bodo
senatorji odločali o priprtih zarotnikih, bodo odločali tudi o vsej Katili-
novi tolpi;
19–23 aequum veličine rimske države predniki niso ustvarili zgolj z orožjem (saj je orožja
in zaveznikov zdaj več, zakaj potem ni država še boljša?), temveč z vredno-
tami, ki jih zdaj primanjkuje, nadomestile pa so jih protivrednote; nič ču-
dnega, saj vsak brani le svoje interese, tudi med senatorji;
24–29 necessarium v času velike nevarnosti pač ne sme biti dvoma o tem, kaj storiti z zajeti-
mi zarotniki; ne sme biti usmiljenja za mladostno častihlepje; zdaj ni čas za
omahljivost in slepo zaupanje v bogove, temveč za budno ukrepanje in teh-
ten premislek;
30–35 dignum zgled bi moral biti primer Manlija Tokrvata, ki je v vojni z Galci dal ubiti la-
stnega sina zaradi neposlušnosti; življenje zarotnikov ne odtehta njihovega
zločina; zunaj Rima je Katilinova vojska, sovražniki so tudi znotraj mestne-
ga obzidja – skrivni protiukrepi niso več mogoči, ukrepati je treba hitro;
36 conclusio dictio sententiae: tisti, ki se jim bo ob pričevanju Volturkija in Alobrogov
dokazala krivda, morajo biti usmrčeni po zakonu o smrtni kazni.
Cezar se v svojem govoru – zlasti v tistem delu, ki ga označujemo kot
legitimum,287 kaže kot izrazit legalist, ki zavrača tiranske topoi v govorih
predhodnikov (51.9: quae belli saevitia esset, quae victis acciderent, enume-
ravere ... Sed per deos inmortalis, quo illa oratio pertinuit?);288 njegovo izho-
dišče je, da bi usmrtitev zarotnikov, rimskih državljanov, predstavljala ne-
varen presedan kršenja lex Sempronia in lex Porcia; v smislu Cezarjeve ka-
rakterizacije je to pomemben moment – Cezarjeva clementia se kaže v tem,
da je politika v njegovem govoru podrejena pravnim aspektom razprave.289
Govornikov poskus, da bi v razpravo o Silanovem predlogu o smrtni
kazni vnesel filozofsko dilemo (51.20: mortem aerumnarum requiem, non
cruciatum esse; eam cuncta mortalium mala dissolvere; ultra neque curae
neque gaudio locum esse),290 ki se nadaljuje v reductio ad absurdum pri raz-
287 Natančno razčlenitev ponuja R. Ullman (La technique des discours), po katerem je povzeta
terminologija za posamezne τόποι v obeh govorih.
288 J. R. Dunkle, The Rhetorical Tyeant in Roman Historiography: Sallust, Livy and Tacitus,
CW 65 (1971), št. 1, 15–16.
289 R. Ullman, La technique des discours, 30.
290 V. Pöschl, Sallust, Darmstadt 1970, 386.
