Page 159 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 159
De Catilinae coniuratione
čil senatorje, ki so vodili zapisnik.279 Postopek je po vsej verjetnosti pono-
vil tudi na naslednjih sejah.280 Plutarh namiguje, da je bil Katonov govor
edini ohranjeni primer njegovih govorov, in sicer prav zaradi Ciceronove-
ga ukrepa vodenja natančnega zapisnika seje.281 Vsekakor je malo verjetno,
da zapisnik ne bi vseboval vsaj sinoptičnih povzetkov govorov in da obstoj
zapisnika za pisca pri sestavljanju zgodovinopisnega dela ne bi bil zavezu-
joč dejavnik.282
O številu govornikov, ki so se udeležili razprave – iz Cezarjevih be-
sed je razvidno, da jih je pred njim spregovorilo več –,283 izvemo pri Cice-
ronu: v enem od pisem Atiku omenja, da jih je pred Cezarjem spregovori-
lo šestnajst;284 kljub temu dogajanje v senatu povzemata zgolj dva govora,
Cezarjev in Katonov, učinek tega pa je, da iz celotne razprave izstopita dva
glavna pogleda na bistvena vprašanja, ki na tej točki zadevajo državo.
Vendar ne samo dva »pogleda«. Do te točke v pripovedi se je namreč
bralec soočal zgolj z mores in animi posameznikov ali skupin, ki so državo
privedle v trenutne okoliščine – v ta periculum novum. Zdaj pa pripovedo-
valec zgradi še diametralno nasprotno podobo mores in animi dveh posa-
meznikov, dveh exempla virtutis, ki doseže vrhunec v synkrisis v 54. poglav-
ju. Tehnika je izrazito »tukididovska«: na to povsem nedvoumno opozori
že uvodna formulacija obeh govorov – huiusce modi verba locutus est (50.5)
in huiusce modi orationem habuit (52.1) –, ki je tako rekoč prevedek Tuki-
didove uvodne formulacije ἔλεξε τοιάδε; tehnika sporočanja samo dveh go-
vorov v »antilogijskem sklopu« kaže na morebitno naslanjanje na model
antilogijskega sklopa Kleontovega in Diodotovega govora na skupščini v
Atenah (Thuc. 3.36–49).285
Retorika je sicer podrejena izgradnji osebnosti govornikov,286 vendar
sta oba govora zgrajena po principih retorične sheme.
Cezarjev govor 51.1–43:
279 Cic. Sull. 41ff: introductis in senatum indicibus constitui senatores qui omnia indicum dicta,
interrogata, responsa perscriberent. ... non solum summa virtute et fide ... sed etiam quos scie-
bam memoria, scientia, celeritate scribendi facillime quae dicerentur persequi posse.
280 R. Syme, Sallust, 73.
281 Plut. Cato Min. 23.3.
282 G. Pobežin, Ut in aere incideretur. Vprašanje beleženja govorov v senatus consulta, Annales
18 (2008), št. 2, 432–435.
283 BC 51.9: plerique eorum qui ante me sententias dixerunt ... (lat. »večina tistih, ki so pred
mano povedali svoje mnenje ...«).
284 Cic. Att. 12.21.
285 H. Patzer, Sallust und Thukydides, NJ 4 (1941), 134ss.; T. F. Scanlon, Influence of Thucydi-
des on Sallust, 91.
286 R. Ullman, La technique des discours dans Salluste, Tite-Live et Tacite, Oslo 1927, 28.
čil senatorje, ki so vodili zapisnik.279 Postopek je po vsej verjetnosti pono-
vil tudi na naslednjih sejah.280 Plutarh namiguje, da je bil Katonov govor
edini ohranjeni primer njegovih govorov, in sicer prav zaradi Ciceronove-
ga ukrepa vodenja natančnega zapisnika seje.281 Vsekakor je malo verjetno,
da zapisnik ne bi vseboval vsaj sinoptičnih povzetkov govorov in da obstoj
zapisnika za pisca pri sestavljanju zgodovinopisnega dela ne bi bil zavezu-
joč dejavnik.282
O številu govornikov, ki so se udeležili razprave – iz Cezarjevih be-
sed je razvidno, da jih je pred njim spregovorilo več –,283 izvemo pri Cice-
ronu: v enem od pisem Atiku omenja, da jih je pred Cezarjem spregovori-
lo šestnajst;284 kljub temu dogajanje v senatu povzemata zgolj dva govora,
Cezarjev in Katonov, učinek tega pa je, da iz celotne razprave izstopita dva
glavna pogleda na bistvena vprašanja, ki na tej točki zadevajo državo.
Vendar ne samo dva »pogleda«. Do te točke v pripovedi se je namreč
bralec soočal zgolj z mores in animi posameznikov ali skupin, ki so državo
privedle v trenutne okoliščine – v ta periculum novum. Zdaj pa pripovedo-
valec zgradi še diametralno nasprotno podobo mores in animi dveh posa-
meznikov, dveh exempla virtutis, ki doseže vrhunec v synkrisis v 54. poglav-
ju. Tehnika je izrazito »tukididovska«: na to povsem nedvoumno opozori
že uvodna formulacija obeh govorov – huiusce modi verba locutus est (50.5)
in huiusce modi orationem habuit (52.1) –, ki je tako rekoč prevedek Tuki-
didove uvodne formulacije ἔλεξε τοιάδε; tehnika sporočanja samo dveh go-
vorov v »antilogijskem sklopu« kaže na morebitno naslanjanje na model
antilogijskega sklopa Kleontovega in Diodotovega govora na skupščini v
Atenah (Thuc. 3.36–49).285
Retorika je sicer podrejena izgradnji osebnosti govornikov,286 vendar
sta oba govora zgrajena po principih retorične sheme.
Cezarjev govor 51.1–43:
279 Cic. Sull. 41ff: introductis in senatum indicibus constitui senatores qui omnia indicum dicta,
interrogata, responsa perscriberent. ... non solum summa virtute et fide ... sed etiam quos scie-
bam memoria, scientia, celeritate scribendi facillime quae dicerentur persequi posse.
280 R. Syme, Sallust, 73.
281 Plut. Cato Min. 23.3.
282 G. Pobežin, Ut in aere incideretur. Vprašanje beleženja govorov v senatus consulta, Annales
18 (2008), št. 2, 432–435.
283 BC 51.9: plerique eorum qui ante me sententias dixerunt ... (lat. »večina tistih, ki so pred
mano povedali svoje mnenje ...«).
284 Cic. Att. 12.21.
285 H. Patzer, Sallust und Thukydides, NJ 4 (1941), 134ss.; T. F. Scanlon, Influence of Thucydi-
des on Sallust, 91.
286 R. Ullman, La technique des discours dans Salluste, Tite-Live et Tacite, Oslo 1927, 28.
